Mogoče se vam bo zdelo na prvi pogled nemogoče, a okoli nas je vedno več odvisnosti od pozitivnih misli. To ne pomeni, da vse več ljudi razmišlja pozitivno – ravno obratno!- vse več ljudi ni sposobno sprejeti realnosti in njihove reakcije, kakor tudi čustva, postanejo shematične kot so pozitivne misli ali fraze. Vedno več ljudi si ne dovoli občutiti svojih pristnih čustev, saj to zanje predstavlja poraz – zanje oz. za družbo, v kateri trenutno živimo.

Pred kratkim sem se srečala z osebo, ki je trpela za hudo obliko anksioznosti in hkrati trdila, da ne občuti ne jeze ne kakršnega koli negativnega čustva. Trdila je celo, da v življenju ni naredila niti ene napake. A njeni napadi panike in potlačena jeza so govorili čisto drugo zgodbo. Na žalost takšnim ljudem ne moremo pomagati vse dokler ne spustijo dol svoje maske in sprejmejo vso svojo bolečino.

V življenju verjamemo, da obstajajo žrtve in storilci, prevečkrat pa pozabljamo, da se iz ene vloge lahko zelo hitro preobrazimo v drugo. V kolikor sta zapadli v odvisnost od pozitivnih misli, je treba najprej razumeti težave, ki jih imate v svojem življenju, saj gre v tem primeru za nekakšno fobijo pred realnostjo. Pomembno je ugotoviti, proti čemu se borite, česa nočete prepoznati v svojem življenju: katerih ljudi in situacij se izogibate?

Pisanje dnevnika lastnih občutkov lahko v takšnem primeru zelo koristi pri ozaveščanju lastnih čustev.

Drug, pomemben korak, pri soočanju z odvisnostjo od pozitivnega pogleda na svet, je najti nek smisel in lekcijo v negativni plati življenja. To vam bo zagotovo pomagalo pri krepitvi potrpežljivosti in tolerance, kakor tudi pomagalo razviti sočutje, ki je v takšnih primerih premajhno. Predvsem pa predstavlja možnost, da prepoznate, kje delate napake. Negativna čustva, negativne situacije in negativni ljudje so odlični učitelji pri spoznavanju sebe in ne samo trenutki, ki jih je traba čim prej pozabiti.

Kako reagiramo na negativne ljudi kaže na našo sposobnost sočutja in pristne prijaznosti. Prav takšne situacije nam dajejo možnost, da preverimo, koliko smo čustveno zreli. Način, kako reagiramo z drugimi, je zrcalo naših bolečin, negotovosti in strahov. Ko mi človek reče, da so vsi okoli njega negativni, da ga njihova prisotnost izčrpava, pomeni samo, da zanika svojo senčno plat, ki je prav tako negativna kot ljudje, ki ga obkrožajo.

Tretji korak predstavlja sprejetje konflikta. Soočiti se s konfliktom ne pomeni, da ga iščemo ali v njem uživamo. Ko znamo pravilno sprejeti konflikt, prepoznamo v njem neko uporabnost in možnost za osebno rast. Nato lahko začnemo iskati rešitev.

V praksi to pomeni, da si vsakič, ko vstopimo v negativno situacijo, vzamemo nekaj trenutkov za zavestno in globoko dihanje. Treba je vsaj poskusiti razumeti, kaj se dogaja, preden odreagiramo. Vedno se je treba vprašati, kaj nas želi drug človek v tistem trenutku (čisto podzavestno!) naučiti. Poskusite biti radovedni namesto prizadeti. Predvsem pa je treba biti ves čas čuječi in znati opazovati svoja čustva tudi preko telesa.

Osebno mi pomaga, da se vprašam, kaj se skriva za negativnostjo določenih ljudi: je to nizka samopodoba? Išče pozornost? Slab dan? Možnosti je neskončno. A za vsako negativno vibracijo stoji vedno bolečina, to je jasno. Sploh ko ste čustveno ujeti v negativne situacije, si je treba vedno vzeti dovolj časa, da jih znotraj sebe predelate.

Ko trpimo za odvisnostjo od pozitivnih misli, se moramo naučiti občutiti bolečino. Običajno ljudje, ki se ne morejo soočati z negativnostjo, so odraščali v okolju, kjer se ni smelo kazati čustev, niti šibkosti. Za to da se lahko osvobodimo od teh mentalnih shem, si moramo dovoliti občutiti bolečino. Namesto, da jo ves čas odganjamo stran od sebe, jo moramo občutiti. Da bomo lahko kaj takega naredili, se bomo morali najprej naučiti ljubezni do sebe. To pa je dolgotrajen proces, kakor tudi razvoj sposobnosti občutenja vseh odtenkov naših čustev.

Mogoče se vam bo zdelo nenavadno, a večina ljudi sploh ne prepozna svojih občutkov. V eni svojih prvih terapij sem vprašala stranko, če mi napiše seznam svojih čustev in opis, kako bi mi ta čustva predstavila. Na naslednje srečanje se je vrnila s praznim listom. Ko sem to vajo »ponovila« kasneje pri drugih, se je zgodba ponovila; ali ni bilo časa, ali so priznali, da ne poznajo svojih čustev, ali se jim je zdela naloga brez smisla.

Čeprav mislite, da niste odvisni od pozitivnega -shematičnega pogleda na svet, poskusite vsak dan v vaš osebni dnevnik opisati vsa čustva, ki ste jih občutili. Čaka vas nenavadno presenečenje, ki mu lahko rečemo tudi soočenje s sabo.