Ena najpogostejših spremljevalk duhovnega prebujenja je jeza s primesjo frustracije. Ta na videz destruktivna sila se nenadoma manifestira znotraj procesa prebujenja in je v resnici rezultat prebujenja tistih globljih delov, ko začnemo pridobivati širšo zavest o sebi in o življenju, ki ga imamo.

Od otroštva nas učijo, da je jeza negativno in nizko čustvo, a to postane samo, ko se prelevi v zamero. V resnici se je treba naučiti pravilno uporabljati našo jezo, sploh v tranzicijski fazi, ko prehajamo iz eksistencialnega spanca v duhovno prebujenje. Pri duhovnem prebujenju pride do tranzicije med pasivno fazo v aktivno. Prav tu lahko postane jeza tisti nujen motor, ki sproži to notranjo spremembo.

Proces duhovnega prebujenja nas vodi od t.i. duhovnega spanja do čuječnega zavedanja. Korak za korakom, ko se koščki vaše zavesti prebujajo, prestopajo iz pasivnega dela v aktivno. Ta prehod lahko recimo prepoznate po tem, da stvari, ki ste jih pred časom sprejeli na pasiven način, so postale nenadoma neznosne. Nenadoma vidite določene stvari, dogodke, situacije ali ljudi kot absurdne in nesmiselne ter se začenjate spraševati, kako ste jih pred časom sprejemali ali celo cenili.

Ne mislite, da pride jeza z duhovnim prebujenjem, jeza je bila vedno znotraj nas. Preprosto smo jo lahko tlačili ali zanikali in nikoli »uporabili«, ker nismo bili prebujeni. Jeza nas spodbuja k odgovornosti, ki jo imamo nad lastnim življenjem.

Do jeze pride, ko nas situacije ali ljudje »potisnejo« predaleč. Ko nekdo prestopi vse meje ali ko postane neka situacija nevzdržna – takrat se moramo odzvati z jezo, saj se lahko le z njeno močjo potenciramo kot osebo, ki jo je treba spoštovati. Jeza nam daje moč, da zapustimo nam neznosno situacijo ali da se oddaljimo od osebe, ki je prekoračila nam svete meje.

Duhovno prebujenje je vezano na prepoznavanje lastnega potenciala. Od nas zahteva, da prevzamemo krmilo nad našim življenjem.

Nekateri ljudje se ne strinjajo z izražanjem jeze in jo celo obsojajo, saj klasificirajo jezo kot čustvo z nizkimi frekvencami. Trdijo, da bi morali v vseh situacijah uporabljati ljubezen, prijaznost in nežnost.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se prijaznost in ljubezen lahko uporabita samo, ko je druga oseba na neki dostojni duhovni ravni. A za posameznike, ki se duhovno prebujajo, je najprej nujno prepoznati lastno vrednost. Včasih ostanemo v situacijah ali z ljudmi, ki so za nas negativni in za katere vemo, da bi jih morali zapustiti, samo zato ker čakamo, da se nekaj spremeni samo od sebe ali pa da bo drugi začel »razumeti«.

Nujno je, da to spremenimo nesprejemljive situacij in ljudi na pravi način. Najprej moramo ljubiti sebe, torej če delujemo preko ljubezni, bo v tem primeru rezultat isti, kot če delujemo preko jeze. Za večino ljudi, ki se duhovno prebujajo in v sebi ne najdejo dovolj ljubezni do sebe, se pa lahko hitro zgodi, da če delujejo preko ljubezni, ne naredijo ničesar- preprosto ostanejo v nevzdržnih situacijah.

Dokler znamo izraziti jezo na zdrav način, je to odličen način, da vzamemo nazaj v roke naše dostojanstvo. Jezo je treba izraziti na racionalen način, saj je lahko v drugem primeru destruktivna. Pri izražanju jeze uporabite samo besede, s katerimi izražate jezo; besede modrosti, o katerih ste dobro razmislili. Ve se, da veliko stvari, ki jih izrečemo v jezi, niso resnične, a lahko globoko ranijo.

Izraziti jezo na zdrav način pomeni z mirnimi besedami povedati, kaj čutimo in kaj je treba spremeniti, da se ne bomo več tako počutili. Jeza je vezana na lasten potencial, ki je vezan na moč nad sabo in ne nad drugimi.

Uporabite jezo, ki se prebudi v vas ob duhovnem prebujenju, za to da se osvobodite verig pasivnosti in da prevzamete moč nas lastno usodo. Čustva je treba živeti in obvladovati, ne tlačiti, zanikati ali pa se jim brezumno prepuščati. Tudi v tem se nahajata osebna in duhovna rast.