Kako bi me pogledali, ča vam bi rekla, da so vaše največje vrline plod vašega največjega trpljenja? Pa vendar je tako. Danes vas bi želela spodbuditi, da osmislite vaša največja trpljenja! Kajti dokler ne odkrijemo smisla svojega trpljenja, dokler ne razumemo čemu in kako, dotlej bolečina v našem življenju ne more obogatiti naše duše, kot bi jo lahko, temveč ostaja samo breme na naših ramenih in v našem srcu.

Začnimo pri premisi, da je sočutje najvišji izraz naše duhovne zavesti. Sočutje (ali empatija) predstavlja osnovo na kateri se oblikuje naša duhovna zavest. Sočutje pa ne izhaja iz ničesar drugega kot iz … vsega ponižanja in trpljenja, ki smo ga doživeli v otroštvu, nekateri skozi vse življenje.

Vedeti moramo, da je naše sočutje kot biser, ki nastane po dolgotrajnem »trpljenju« školjke.

Vsaka empatije raste na tleh ponižanja in trpljenja, to velja za vse nas, čeprav velikokrat ponižanje in trpljenje doživljamo in sprejemamo na čisto na svoj način. Ko postane percepcija doživljanja izkrivljena, je to zato, ker je trpljenje preveliko. Napačno zaznavanje trpljenja služi kot obrambni mehanizem. Ko smo otroci, nimamo nekega izdelanega obrambnega mehanizma, zanikanje ali potvarjanje dogodkov je zato eden bolj uporabljenih načinov obrambe otrok.

Lahko rečemo, da zaradi »grobega« ravnanja določenih posameznikov v preteklosti z nami, vsi oblikujemo neko držo, najsi bodi sramežljivosti, nedostopnosti, skromnosti ipd. s katero se nato soočamo ob trpljenju ali poniževanju tudi ko smo odrasli. To je seveda samo drža in ne gre za neko avtentičnost posameznika. A velikokrat je težko ločiti svoj pravi jaz od »zgrajenega« jaza, ker se je ta oblikoval še preden smo spoznali zares sebe. Ena od večjih blokad pri duhovni rasti je prav nepoznavanje svojega pravega jaza in delovanje po »od zunaj« vsiljenih drž, lahko tudi mask. Tudi zato je pomembno, da razumemo trpljenje v našem življenju in nato tudi našo reakcijo nanj.

Prav zato je v določeni fazi življenja tako pomembno, da ozavestimo pomen in vlogo trpljenja v naši preteklosti in v vsem našem življenju. Razumeti je treba najprej, kako je do trpljenja prišlo. Brez njega ne bi bili tako dragoceni, kot smo. A vse dokler ne razumemo in osmislimo svojega bolečega dela preteklosti, izgublja tudi ta dragocena kvaliteta empatije na svoji moči.
Kaj je treba torej narediti, kako osmisliti trpljenje?

Najprej je treba na lastno preteklost pogledati objektivno. Brez potrebne objektivnosti ne bomo zmogli nikoli prepoznati pravega smisla dogodkov. Nato je treba razumeti, kako smo razumeli in doživeli trpljenje, ko nas je doletelo. Smo bili otroci, najstniki? Kakšne so bile takrat naše izkušnje, vrednote, sposobnost razumevanja dogodka? Kako smo razumeli določene dogodke? Svoje preteklosti ne bomo nikoli razumeli, če jo bomo gledali z očmi sedanjosti. Svojo preteklost moramo najprej interpretirati kot oseba, ki jo je doživela: bodisi 5-letna ali 12-letna deklica.

Samo tako bomo zares razumeli svoje trpljenje. Mogoče smo doživeli neko ponižanje od osebe, ki nas je želela naučiti pravilnega ravnanja, torej osebe, ki je bila pozitivno naravnana do nas. A mi smo dogodek zaradi nerazumevanja, strahu, neizkušenosti podoživeli kot pravo travmo. Če uspete prepoznati pretekle dogodke z očmi osebe, ki ste takrat bili, boste naredili prvi korak k pravilnemu razumevanju svojega trpljenja. Tudi če v trpljenje ni bila vezana osebe, recimo da gre za neko nesrečo, morate to nesrečo predelati z očmi otroka, ki jo je doživel.

Drug korak je objektivno pogledati na vso situacijo. Je bila nesreča, vzgojni ukrep, posledica jeze, vzgoje, vere, mogoče celo obrambe drugega … To vam bo pomagalo, da se čustveno distancirate od samega dogodka.

Ko uspete objektivno pogledati na dogodek in obenem z očmi ( torej zavestjo) osebe, ki ga je doživela, boste prisiljeni spremeniti svoje mnenje o samem dogodku. To je neizbežno. Spoznali boste, da ni krivcev, da s(m)o samo ljudje, ki s(m)o bili (ali pa celo ne bili) za nekaj odgovorni.

Vsak dogodek je zidak našega življenja, pa tudi nas samih. Njegova vrednost je edinstvena, ko jo uspemo prepoznati. Brez trpljenja in brez ponižanja, ni osebne veličine. Ni sočutja, niti bisera, ki sveti z našega duha.