Srečanje z ljubljeno dušo je brez dvoma vedno napisano v usodo. Še preden se duša inkarnira, določi točen datum, uro in kraj za vsa najpomembnejša srečanja v njenem življenju. A kljub tej svoji determiniranosti si dopusti svobodno izbiro, kako bo v tistem trenutku reagirala in kaj bo iz srečanja naredila v svojem življenju. Tu je lahko prepoznati razliko med usodo in svobodno voljo. Srečanje z ljubljeno dušo je usodno, neizogibno, a kaj bomo razvili iz njega, je stvar naše svobodne volje.

Vsako srečanje je zapisano v knjigo usode in nič se ne zgodi zaradi golega naključja. V življenju ni niti najmanj redkost, da srečamo ljubljeno dušo, a veliko redkeje je, da jo prepoznamo. Predvsem pa je največja redkost, da smo sposobni doživeti to izkušnjo z radostjo in mirom.

Mnogim se namreč zgodi, da se srečajo; mogoče se ne prepoznajo ravno kot ljubljene duše, a najtežji del pride prav živeti zvezo, ki se rodi v takšnih okoliščinah.

Vsak odnos med ljubljenimi dušami je vedno prepoznaven po takojšnjem čustvenem odzivu obeh, v smislu da je vedno prisoten občutek, da se poznata od nekje. Takšnim srečanjem bi lahko rekli usodne ljubezni, ljubezni na prvi pogled ali neverjetna privlačnost.

Poleg tega je za takšna srečanja značilno, da obstaja globoka privlačnost med obema (ni samo eden, ki ga pritegne drugi), a največkrat se kljub vsej privlačnosti zveza zelo grobo prekine in ena oseba obstane v popolnem obupu zapuščenosti.

V kolikor pride do prekinitve, tisti, ki je bil zapuščen, ni sposoben sprejeti, da ga je drugi zapustil ( kako se lahko konča, če je bilo vse tako globoko in enkratno?) in vztraja z različnimi poskusi, da bi nazaj pridobil drugega. A drugi običajno ne želi več ljubezenske zveze, ne vzdrži več ob svojem dušnem plamenu.

Zakaj se ljubljena duša upira, ko pride do tega? Odgovora in možnosti sta dve. Duša našega dušnega plamena je lahko v prvem primeru naredila drugačno pot zavedanja v svoji individualni inkarnaciji in sedaj je njen način ljubljenja drugačen kot je naš. Duša pride v kontakt z drugo dušo vedno na podlagi resonance ( podobno pritegne podobno). V takšnem primeru je mogoče, da »staro čustvo« deluje kot magnet, a ker je način ljubljenja drugačen, počasi efekt magneta izgine.

Preprosto povedano ena od duš se uči ali se je naučila bolj ljubiti od druge in je “premočna”, da bi jo druga sprejela, saj (še ni) sposobna sprejeti veličine drugega.

Druga možnost je ta, da imata duši drugačen program za to življenje, v katerem je srečanje predvideno – lekcija obstaja – a ne preko ljubezenskega odnosa.

Nemogoča srečanja so zato srečanja ljubljenih duš, ko nista za to pripravljeni. Med njima obstaja nezemeljska privlačnost, ki pa ni dovolj, da kot ljubezenski odnos obstane na zemlji. Prav zato je tako pomembno, da takšna srečanja prepoznamo še ko je čas, saj je edina zavest tista, ki nam bo pomagala, da predelamo zahtevno čustveno lekcijo.