Nobeno srečanje v našem življenju ni naključno. Vsak odnos, a še posebej tisti ljubezenski, nam nudi priložnost, da prerastemo dušno lekcijo, prepoznamo njegove dinamike in jih presežemo. V tem smislu so usodne ljubezni najdragocenejša učilnica za našo duhovno rast.

Srečanje z dušno ljubeznijo je vedno določeno v naprej. Je napisano v usodo kot v zvezde in se ne zgodi nikoli po naključju. A ta srečanja niso niti najmanj redka, kot se lahko zdi, tisto, kar je prava redkost, je to, da se duši med seboj prepoznata in sta sposobni v miru živeti dano izkušnjo. A kaj je tisto, kar nam onemogoča, da se med seboj prepoznamo, se boste vprašali.

Nič drugega kot mi sami. Naši strahovi. Predvsem pa tisto, kar v sebi zanikamo in nočemo sprejeti. To so edine ovire v času.

Prav zato je potovanje v iskanju druge polovice v prvi vrsti potovanje k iskanju sebe. V smislu, da moramo v življenju najprej poiskati vse tiste tiste koščke sebe, ki jih ne ljubimo, če želimo narediti pravi prostor drugemu, ki mu je namenjena naša najvišja ljubezen. Poiskati moramo vse tiste dele, ki nam onemogočajo, da živimo sebe v polnosti, predvsem pa da živimo v miru katero koli ljubezensko zgodbo.

Vse to lahko odkrijemo sami pri delu na sebi ali pa direktno v izkušnji usodne ljubezenske zveze. A za slednje je potreben levji pogum.

Ljubezen nosi v sebi ogromno moč in če te moči ne znamo pravilno uporabiti, postanemo hitro njena žrtev. Upiranje ljubezni je tisto, kar nam povzroča resnične težave, ne ljubezen sama. Ljubezen je kot luč, ki osvetli čisto vsak naš najbolj skrit del, tudi tistega, ki ga vztrajno skrivamo pred sabo. S svojo lučjo prinese na dan vse tisto, kar zavestno in podzavestno skrivamo pred sabo in svetom. Ko pridejo vsi ti naši skriti in ne-skriti aspekti v srečanju in odnosu na dan, si postavimo pogosto zid v samoobrambo in krivimo drugega, da je kriv za našo bolečino.

Če smo mi tisti, ki najprej zvračamo sebe, kako lahko pričakujemo, da nas bodo drugi sprejeli? V resnici nas pogosto -na videz napačne medosebne in ljubezenske reakcije drugega – poskušajo peljati v ravnotežje, ki ga znotraj sebe nimamo, mogoče so tudi tam, da nas varujejo, da nas naredijo močnejše, mogoče za to, da bi začeli delovati boljše v družbi in če se zdi še tako nemogoče, nam poskušajo pomagati.

Ko poskušamo znotraj takšnega ljubezenskega odnosa izpolniti naše čustvene potrebe, se sprožijo dinamike, ki so napačne in ki nam pogosto povzročajo bolečino ali frustracijo ter nam ne dovolijo, da prejmemo želeno ljubezen. Samo ko znamo sprejeti sebe, ko znamo prisluhniti sami sebi in stopiti v stik s sabo, predvsem pa z našo osnovno čustveno potrebo, ki je podloga vsega, kar v našem življenju ne gre, lahko sprejmemo dano ljubezen.

Ko se naučimo enkrat prisluhmiti sebi lahko razumemo, katero čustveno potrebo poskušamo zadovoljiti in začnemo iskati način, da jo najprej sami zadovoljimo. V takem trenutku se moramo spomniti, da vsakič, ko si prisluhnimo, pokažemo sebi ljubezen, ki jo zares potrebujem. Samo ko se naučimo prisluhniti sebi in se začnemo prepoznavati kot dragoceno bitje, lahko drugemu prisluhnemo in ga prepoznamo kot tisto, kar je.

Vsako dejanje ljubezni, ki ga izkažemo sebi, je dejanje ljubezni, ki ga naredimo za drugega. Prav v tej točki začenjamo s “srečanjem našega dušnega plamena”, še preden ga zares srečamo.