V vsaki situaciji, tudi v navidezno najbolj negativni, poskusim vedno poiskati priložnosti, skrite lekcije ali celo darove, skratka vse, kar mi ponuja življenje. Po budističnem principu lahko rečem, da iščem zdravilo v strupu. Dobro bi bilo, da bi se v tem času čim več ljudi odločilo iskati podobne odgovore v obliki zdravila in ne strupa s strani življenja, ki se nam kolektivno vsiljuje.

Vsaka osebna in kolektivna kriza nam ponuja edinstveno priložnost, da poiščemo znotraj nje svojo kreativnost, vnesemo potrebno spremembo v naše življenje, se zunaj in znotraj preobrazimo ali celo prerodimo. Tudi če ne iščemo nič od tega, nam vsaka življenjska kriza prinese nekaj novega, hočemo ali nočemo. Samo od nas je odvisno, kaj bomo od nje prestregli.

Vsakič ko se torej znajdemo znotraj življenjske nevihte, potrebujemo najprej prevzeti določeno distanco in notranjo centriranost ter se nato z obema soočiti z nevihto, v kateri smo se znašli. Prav tu lahko spoznamo moč in uporabnost prave (!) meditacije in duhovnih praks, ki vzpostavljajo znotraj nas stabilnost, mir, fokus in centriranost. To so tiste lastnosti, ki nam v kriznih situacijah najbolj pomagajo.

Prave meditacije in prave duhovne prakse vsekakor ne moremo najti v raznih new age ponudbah, ki se skrivajo pod imenom duhovnosti. Vodene meditacije, ki vas peljejo v sanjarjenje in vse nesmiselne (tako zvane) terapije, ki jih množično ponujajo razni »zdravilci, medijci in še kaj«, vam ne bodo pomagale ustvariti ne notranje stabilnosti, niti fokusa. Sedaj bo za vsakega, ki hodi po svoji duhovni poti, lep test, da spozna, koliko duhovnosti je na svoji poti nabral in uskladiščil. Zavedam se, da je v času, ki mu Indijci pravijo Kali Yuga, težko najti pravo duhovno vodstvo.

V času krize moramo paziti, da nas k delovanju ne vodi niti nevrotična želja, s katero želimo zmanjšati resnost nastale situacije in jo olepševati, torej da zanikamo realnost, v kateri smo se znašli. V življenju ne smemo zanikati, kar nas moti ali česar nas je strah. Nič ne rešimo, ko se delamo, da ne slišimo in da ne vidimo, torej da nismo del celote.

Odrasla in duhovno dozorela oseba se mora osredotočiti na težavo in na možne rešitve, nikakor si ne sme dovoliti obstati v strahu in pomanjkanju zaupanja vase. Mora delovati v miru in s potrebno stabilnostjo, pa tudi kreativnostjo.

Čas kolektivne krize je čas, ko se bomo bolje spoznali. Sebe in druge.