Včasih se nam zgodi, da nas prešine neka slutnja, da prejmemo nekakšen nadčutni namig življenja in to spoznamo šele, ko se ta predhodni občutek uresniči. Spet drugič se zgodi, da imamo jasno izoblikovane občutke in misli, a ne moremo razumeti, če gre za prave slutnje ali le naše strahove. Danes vam bom poskusila razložiti, kako ločiti ta dva med sabo zelo podobna občutka. Poskusila bom razložiti razliko med pravo slutnjo in mislijo, ki jo je porodil ali strah ali močna želja.

Menim, da je največja diskriminanta med dvema tako različnima občutkoma kot sta slutnja in nenadna misel: strah. Ko je prisoten v slutnji strah, gre vedno za občutek in ne pravo slutnjo. Slutnja je prava, ko gre samo za misel, kateri seveda lahko sledi občutek strahu, a slutnja kot takšna mora biti najprej v obliki misli oz.védenja. Vsakič, ko nas prevzame ob neki določeni misli strah, pomeni samo to, da ne gre za pravo nadčutno zaznavo. Prava nadčutna zaznava se zgodi vedno brez posebnih čustvenih pretokov.

Vsi vemo, da ko doživljamo svet na mentalni ravni, ga doživljamo zelo čustveno. Ko pa doživljamo svet na duhovni ravni, takšnih čustev ni. Ko sama prejmem katero koli sporočilo, ga nikoli ne prejmem kot zgolj informacijo temveč kot neko védenje. V takšnih trenutkih me prešine neka gotovost kot pri matematičnem računu, za katerega ne potrebujem čustev, temveč preprosto védenje, da tako je. Zame je torej prava diskriminanta vsak občutek, ki spremlja ne-slutnjo.

Veliko ljudi je v skrbeh za svoje bližnje in zato meša občutek s slutnjo, kar je seveda posledica strahu pred njihovo izgubo. Strah pred bližnjo smrtjo ali nesrečo lahko hitro preraste v občutek slutnje. Zato pa je gotovost nekaj, ker ne more biti posledica strahu. Gotovost, da se bo nekaj zgodilo in hkrati razumevanje, da s tem nismo povezani oz. da smo ločeni od občutkov, ki so vezani na dogodek, nam omogoča notranji mir in harmonijo.

Ni se mi enkrat zgodilo, da bi prejela informacije o težki bolezni ali smrti nekoga, ki ga imam rada. To zdaleč ni nekaj, kar bi si človek želel vedeti, a lahko z mirnim srcem rečem, da ko doživim to slutnjo, nisem ne žalostna niti nesrečna. Slutnji sledi občutek, da tako mora biti in vse dokler ne stopim na mentalno raven, sem s tem občutkom pomirjena.

Pri pravih slutnjah gre za to, da prejmemo sporočilo, ki je ne glede na vsebino, nevtralno: v njemu ni ne strahu, ne skrbi, niti veselja. Če ne bi bilo tako, bi bili vsi, ki prejemajo nadčutna sporočila, ves čas pod stresom.

Najpomembnejša vloga pri ločevanju občutkov in slutenj gre čustveni komponenti. Vsak izmed nas ima svoj način in nekakšno osebno anteno, ki jo mora znati uporabljati, da se lahko nauči ločiti in prepoznati tisto, kar čuti. Empatične osebe (na nadčutnem nivoju, mislim torej na osebe, ki znajo začutiti fizično bolečino svojega bližnjega) so prve, ki se morajo naučiti, kako ločiti strah od slutnje. Čutimo nekaj, kar prepoznamo, zato ker smo to že nekoč občutili, doživeli, videli v nekem drugem svetu, a pogosto se spomin na osebne izkušnje, točno določene strahove, pomeša z občutki, ki jih prejmemo.

Ta način dojemanja nam omogoča, da naredimo red med tistim, kar je naše in tistim, kar prihajajo »od zunaj« k nam. Zavedanje nam omogoča, da vidimo jasno sliko naših skrbi in strahov. Največja nevarnost je v tem, da začutimo kot slutnjo nek strah in živimo s tem občutkom v pričakovanju, da se bo uresničilo. To je zelo učinkovit način, da ga pritegnemo v našo realnost in ga spremenimo v nekaj konkretnega.

Zato je tako pomembno, da se zavedamo svojih misli in občutkov. Kajti slutnje ne morejo biti nikoli povezane z njimi.

Slikovno gradivo: archangel-777.deviantart.com, pixhome.blogspot.si