Vsakič, ko se dotikamo teme intuicije, se je treba ob njej vedno soočiti tudi s temo strahu. Naravno je da se nam zdi vse, kar nam je neznano, skrivnostno in ravno zato zahteva vsaka introspekcija v obliki intuicije določeno mero poguma. V kolikor poznate sami sebe in se dnevno opazujete, ste že opazili to težavo in dvome, ki se ob tem običajno prebudijo.

Velikokrat sem že obdelala temo intuicije in strahu. O dvomih, da je naš notranji glas plod lastne domišljije, pa tudi ob strahu, ko občutimo nekaj negativnega za prihodnost. Čeprav lahko premagamo strah pred lastno intuicijo, se naučimo upravljati svojo psihično moč, uspemo najti svoj način za prejemanje sporočil, obstaja še en strah, ki ga je treba nujno predelati, preden lahko vse to svobodno počnemo. To je strah, da se pogledamo od znotraj.

Tu moramo razumeti, da pomeni introspekcija izključno samoopazovanje in analiza sebe. Introspekcija ne vsebuje sojenja sebe. Sebe lahko sodimo samo preko lastnega ega, lastnih prepričanj in strahov, a to ni nikoli prava introspekcija. Ljudi je v večini strah introspekcije, ker se bojijo najti znotraj sebe nekaj, kar jim ni všeč. Ob tem ne mislim na analizo naše senčne plati, temveč preprosto ozaveščanje starih zgodb, ki smo jih bolj ali manj zavestno izbrali, da jih ignoriramo. Skratka, bojijo se sebe.

Verjetno že poznate različne načine in metode za introspekcijo. Lahko prakticiramo meditacijo in ob njej opazujemo, kar je. Nato je tu čuječnost v smislu zavestnega bivanja tu in sedaj, kakor tudi avtomatsko pisanje, v katerem izražamo svoja čustva.

Pri introspekciji imajo vedeževalske karte posebno vlogo, po eni strani jemljejo odgovornost v smislu; to pravijo karte – po drugi pa, ko nam njihovo sporočilo ni všeč, se potolažimo, češ da gre samo za karte. Podobno kot pri branju dnevnega horoskopa, ko se sproti odločamo, ali mu bomo verjeli ali ne.

Lažni mit vlečenja kart je, da jih vlečemo, ker iščemo odgovor na neko vprašanja. Če bi bilo to res in če bi se s takšno lahkoto ozrli vase, ne bi potrebovali duhovnih učiteljev, motivatorjev ali holističnih svetovalcev, niti različnih tehnik za mentalno prisotnost.

Ko vlečemo karte, tega ne počnemo, ker želimo odgovor. Mnogi ljudje vlečejo karte, ker si želijo točno določen odgovor. Ta odgovor pričakujejo in to pričakovanje nima nobene povezave z introspekcijo.

Ko vlečete karte, berete iz kavne skodelice, mečete kocke ali karkoli drugega, bi morali gledati nase kot bi se opazovali v čistem ogledalu brez nobenih misli, pričakovanj ali upanj. Enako velja za kanaliziranje; ko je ogledalo umazano (lahko berete tudi kanal umazan), bodo sporočila izkrivljena. Ne predstavljate si, koliko ljudi se užali ali razjezi, ko jim ne odgovorim z odgovorom, ki ga iščejo. Ne predstavljate si, koliko ljudi se obrača name, ker pri drugih niso prejeli želenega odgovora.

Ozreti se vase je zelo težko, saj pomeni pogledati nekaj, kar je tam in biti ob tem prisotni. Introspekcija brez obsojanja je zelo kompleksno, saj je um nagnjen ves čas ločiti, kaj je dobro, kaj je slabo, kaj je lepo, kaj je grdo. Prav zato se je treba naučiti sprejeti odgovor za to, kar je, brez negativne ali pozitivne konotacije.

Ko se iskreno ozremo vase, lahko opazimo, da še nismo pripravljeni na želeno spremembo, da so znotraj nas še številne blokade ali navezanosti, za katere smo mislili, da smo jih premagali. Včasih ugotovimo, da so stare bolečine še vedno prisotne, a to lahko naredimo samo, ko dovolimo tistemu modremu in božanskemu delu sebe, da prevzame vajeti pri opazovanju sebe.

Pogosto mi ljudje pravijo, da so odlični pri vlečenju kart za druge, samo zase tega ne morejo početi. Mnogi celo verjamejo, da sebi ne morejo vleči kart. Vedeževalske karte so čudovito introspektivno ogledalo. Lahko vam ni všeč, kar vidite, lahko imate določena pričakovanja ali strahove, ki vas blokirajo, da si sami sebi svetujete. Veliko lažje je opazovati druge kot sebe, a jasno je, da če lahko vidimo za druge, kaj jih čaka, moramo samo umakniti lastne strahove in pogledati, kaj nas čaka.

Osebno mi je postalo veliko lažje uporabljati svoje darove, ko sem prenehala gledati nanje kot nekaj skrivnostnega in strašljivega. Odkar razumem, da je to preprosto del mene, je njihova uporaba veliko boljša.

Mogoče zveni banalno, a če iščemo prave in natančne odgovore, moramo znati postaviti prava in natančna vprašanja. Ne gre za nepomembno podrobnost. Ko mi ljudje postavljajo svoja vprašanja, si vzamem vsaj 15 minut, da jih skupaj analiziramo in nato oblikujemo. Ko sem jim prej »dovolila«, da jih sami postavljajo, se je pogosto izkazalo, da so pričakovali čisto druge odgovore – na vprašanja, ki jih v resnici niso znali postaviti. Ko oblikujemo natančno vprašanje, natančno vemo, kaj iščemo. Ne zanemarjajte tega dela introspekcije.

Najpomembneje ko se oziramo vase, je da to počnemo pod pravim navdihom in z odprtim srcem. To je vsekakor najboljša pot do sebe.