Vsakdo se prej ali slej na svoji duhovni poti sreča z notranjo krizo. Včasih je kriza posledica strahu sprememb, ki jih posameznik doživlja v življenju. Torej prav tisto, kar ga je »sililo«, da je začel svojo duhovno pot, je povzročilo nato krizo. Večinoma se to dogaja tistim, ki v času duhovne rasti, niso posvetili dovolj pozornosti tudi k oblikovanju njihove samozavesti – lahko rečem njihovega zavedanja sebe. Ob nizki samopodobi v neki točki njihove duhovne poti nato radi podležejo njihovi okolici, ki ji sprememba ni bila po godu. Mnogim partnerjem, staršem ali prijateljem namreč ni všeč »prebujen posameznik«, saj ga tako težje upravljajo. Težko si je priznati in sprejeti, da naši dragi nočejo za nas najboljše in da je manipulacija na različnih nivojih življenje žal prepogosta komponenta. Prav zato pride tudi do krize. Ker nam »delo na sebi« začne odpirati oči in jasniti pogled na to, kdo smo in koga imamo okoli sebe.

Tu sem prišla do druge možne postaje, kjer srečamo duhovno krizo. S pravim delom na sebi, s pravo duhovno rastjo, se kar naenkrat znajdemo v življenju, ki je drugačno od tistega, kot smo si ga do takrat predstavljali. Zdi se nam, kot da je bilo lažje živeti v pretekli iluziji kot v iskani in pridobljeni resnici. Mnogi pravijo, da odkar so stopili na duhovno pot, jim življenje nosi vedno težje preizkušnje. Večina zato podležejo misli češ, »kako lahko je bilo vse pred njihovim notranjim preobratom«. Poglejte na vse to z drugačne perspektive; ni Življenje tisto, ki nas z duhovnim prebujenjem sooča s težjimi situacijami, temveč smo mi z drugačno zavestjo, ki drugače doživljamo ( bolj zavestno!) vse, kar nas obkroža. To je podobno kot kako smo se počutili, ko nismo vedeli, da se okoli nas širi nek virus. Vse dokler nismo ozavestili, da obstaja virus okoli nas in kakšen je njegov vpliv na naše telo, smo bili mirni. Pa čeprav je bil virus ves čas okoli nas, kako se mi počutimo zavisi izključno od stanja naše zavesti. Podobno je z življenjem, ki ga živimo zavestno. VSE nato postane tisto, kar je; Resnica.

Potem je še tu skupina posameznikov, ki jih »na videz« drugi peljejo v njihovo duhovno krizo. Najprej začnejo zase prebirati določene knjige in se tako navdušijo nas duhovnostjo. A ko se udeležijo duhovnih predavanj ali delavnic, vidijo okoli sebe samo ljudi s problemi, napakami, s katerimi se ne znajo povezati. Zdi se jim, da se z duhovnostjo ukvarjajo smo mazači, zaslužkarji in da njihovemu delu sledijo samo sanjači in posamezniki, ki se na znajo soočiti z realnim življenjem. Ne trdim, da to ne obstaja, a če nekoga »zanese« v takšne kraje in med takšne ljudi, se prav tam nahaja nekaj, kar morajo razrešiti. Predvsem morajo pri sebi razrešiti težave, ki jih imajo v odnosih z drugimi. Tam se namreč nahaja pravi razlog njihove duhovne krize.

Naj zaključim ta skromen pregled možnih razlogov za pravo duhovno krizo še s tistim, ki sem ga nazadnje spoznala. Duhovno krizo lahko povzroči tudi najboljši dušni učitelj in ne zato, ker bi si to želel. Seveda nas bo vsak duhovni učitelj peljal skozi različne faze in izzive, ki so potrebni za posameznikovo duhovno rast, a zgodi se lahko tudi, da nas v krizo zapelje nevede. To se zgodi, ko začnemo slepo slediti ne samo njegovim besedam, temveč tistemu, kar prepoznavamo v njem. Recimo, ko pozabimo, da se moramo naučiti obračati vase in učiti tudi iz lastnih izkušenj in na ta način priti do lastnih spoznanj. To se zgodi, ko začnemo svojemu duhovnemu učitelju slepo slediti in čeprav sledimo vsem pravilnim stvarem, te pravilne stvari ne »prepoznamo« v sebi. In prav te stvari nas nato pustijo prazne in vodijo v duhovno krizo. Ne smemo samo početi stvari, ki so pravilne. Ne smemo samo čakati na navodila tistih, ki so veliko stopnic pred nami. Tudi sami moramo izkusiti/predelati vse, o čemer se učimo. Drugače pridemo samo na najbolj duhoven način v duhovno krizo.