Današnji blog začenjam z navdihujočo zgodbo Bude in njegovega zlobnega bratranca, Devadatte, ki je bil ljubosumen nanj, zaradi svoje zavisti pa ga je želel na vsakem koraku osmešiti in prizadeti. Ko se je nekega dne Buda sprehajal v tišini, je Devadatta vrgel nanj ogromno skalo, da bi ga ubil. Kljub vsemu je skala padla blizu Bude in ga ni ranila. Buda je slutil, kaj se je zgodilo, a je ostal miren in se smehljal dalje. Čez nekaj dni je srečal Devadetto in ga ljubeče pozdravil. Ta ga je začudeno vprašal, zakaj ni nanj jezen. Buda mu je odgovoril, da on ni več tisti, ki je vrgel skalo nanj, niti Buda ni več tisti, kateremu je bila skala namenjena.

Ta zgodba nas v prvi vrsti uči, da je odpuščanje otrok sedanjosti. Odpuščanje je del naše najgloblje narave, naše najbolj božanske narave. Zamere nas po drugi strani ves čas nas vežejo na preteklost, nam blokirajo življenjski pretok, da se ne more prosto stekati skozi nas in nam onemogočajo osebno rast. Tu se riše jasen pol med sedanjostjo in preteklostjo, med odpuščanjem in zamero.
Ko se lotimo odpuščanja ne smemo misliti, da lahko odpustimo z mislimi, egom ali zaradi našega značaja. Ko odpuščamo z mislimi se za to potrudimo, uporabimo moč volje in … veliko mero hinavščine. Moč odpuščanja z mislimi je zelo omejena ali če želite: nična.

Za to, da je lahko odpuščanje resnično in da lahko prebudi neskončno zdravilno moč, ki jo nosi v sebi, mora izhajati odpuščanje iz duše in ne iz misli. Ko izhaja odpuščanje iz duše, se odpuščanje manifestira naravno; odpuščanje je kot radost, ljubezen in hvaležnost – vse to so lastnosti duše.
Ne smemo si domišljati, da je odpuščanje dejanje, s katerim bomo uravnovesili neko situacijo ali izravnali nek dolg. Najvišji pomen besede je v od-puščanju : popolnemu dejanju puščanja; popolnega, absolutnega, nezainteresiranega osvobajanja navezanosti. Gre namreč za dejanje, ki izhaja iz popolne duhovnosti in zavedanja, Kdo smo v resnici.

Ko odpustimo, v resnici ne pustimo krivice, ki se nam je zgodila, temveč našo navezanosti na krivico, našo osebno reakcijo, našo bolečino, užaljenost, rano.

Ne pozabite nikoli, ne odpuščamo dejanja, ki ga je naredil nekdo. Ne odpuščamo zato, ker si to druga oseba zasluži. Odpuščamo, ko pridemo do zavesti, da je druga oseba ravnala neodvisno od nas, da je ravnala na svoji ravni zvesti, skladno s svojo karmo, skladno s svojo sliko življenja. Torej, če je nekdo storil nedopustno dejanje, ne dopuščamo tega dejanja, osvobajamo se naše čustvene vpletenosti.

Vsi ljudje so kot zvezde neskončnih ozvezdij med seboj povezane v popolno sliko. Zaradi tega ima čisto vse- kar se mi zgodi zaradi nekoga drugega- svoj poseben namen tako za življenje drugega kot za moje življenje. A sama se lahko ukvarjam samo s sabo in s svojimi dejanji. Vse, kar se zgodi, se zgodi ZAME in ne MENI.

Vsaka krivica, vsaka prevara, vsaka razžalitev so samo priložnosti, da izstopimo iz položaja žrtve. Vloga žrtve nam zbuja občutek nemoči, nezmožnosti reagiranja, blokade. Vlogo žrtve moramo spremeniti v vlogo heroja v smislu; lahko zmagam, ne glede na zunanje situacije. »Sem popolna in poštena. Odpuščam si z najglobljo milino za vsakič, ko sem pozabila, kdo sem in sem se počutila užaljeno, ranjeno, prizadeto.«

Odpuščanje je tisti piš, ki nam pomaga, da se vrnemo k svoji pravi naravi, to je most med človeškim in božanskim, je svobodni let.

S pravilno zavestjo o tem, kaj je odpuščanje, boste tudi lažje odpustili.