Leto se počasi zaključuje in skoraj neizbežno se vsak po svoje ozira po tem, kar pušča za sabo. So to spoznanja, izkušnje, bolečina, ljubezen? Živimo v svetu, kjer nam čas diktirajo vsi, razen mi sami. Je resnično sprememba osi Zemlje pripeljala do drugačnega dojemanja časa, ali je človekova zavesti tista, ki se je tako močno spremenila, da nič več ni tako, kot je bilo? Kronos postaja kot Dalíjeva ura, ki se prehitro in nerazumno topi.

Če izpustimo duhovni svet in se ozremo le po svetu umetnosti, je povsod prisotno nezadovoljstvo. Ni več glasbe, kot je bila nekoč. Filmska umetnost je le senca tistega, kar je bila. Danes slika in fotografira vsak, pravijo. A konec koncev, kdo je tisti, ki izbira? Oziroma kdo je tisti, ki dovoli, da nekdo izbira namesto njega?

Podobno je v svetu duhovnosti, ki ga večina dojema kot čisto vznesenost. Tolažbo. Izgred in beg pred soočanjem s pravo realnostjo. Ponudba se vedno prilagaja povpraševanju. In če je želja večine v duhovnosti le blagostanje zavesti, bo takšna tudi ponudba. Če se vsak ustavi pred odgovorom, pred čudežem, pred sabo … kako bo lahko ta svet kdaj boljši? Zakaj se nihče noče poglobiti vase in v to, kar je res večno?

Svet čudežev in ljubezni nas obkroža. A ker tega ne znamo videti – ker dovolimo drugim, da izbirajo namesto nas – smo nezadovoljni, nesrečni, sami in bolni. Nimamo stika s svojo pravo naravo. Čas nam polzi z rok brez da bi naredili resnično kaj zase.

V nas se skriva neizmerna moč, navdih, kreativnost, ljubezen, mir. Vse to lahko najdemo v sebi, če se le ozremo vase. A malokdo razume, kaj zares pomeni ozreti se vase. To ne pomeni, da v sebi iščemo samo mir in blaženost; pred tem se moramo soočiti z vsem, kar zavaja našo dušo in jo je pripeljala do točke, kjer je. Pomislite na sedem smrtnih grehov. Še zdaleč ni moj namen moraliziranje. Gotovo boste našli vsaj v enem izmed t.i. naglavnih grehov globoko korenino, ki je zrasla v vas kot vaša osebna lastnost in ki predstavlja eno glavnih ovir pri razumevanju sebe in temu, da živite v polnosti svoje življenje.

Vzemimo primer lenobe, kot zadnja v spisku grehov. Lenoba kot melanholija in blokada pred tem, da živimo dobro in da delamo dobro. Melanholija je greh duše, ki se ne zna radostiti veličastnega življenja okoli sebe. Deluje mehansko, zdolgočaseno, ne zna se premakniti proti pravi duhovni rasti ali vsaj potrebnim spremembam. Ne dovoli si živeti v polnosti, ne skrbi za druge okoli sebe. Tu najdemo tudi ravnodušnost in nezvestobo (tako sebi kot drugim). Ne znamo prepoznati čudežev, ne znamo se zavezati ničemer, kar bi od nas zahtevalo večji trud. Pod tem grehom najdemo tudi izogibanje mentalnim, psihičnim ali fizičnim naporom. Skratka vsakršno obliko neaktivnosti.

Veliko ljudi išče sebe in svoje razsvetljenje v eksotičnih spisih, tehnikah. Pa vendar ni treba iti daleč. Samo spomniti se moramo, od kod izhajamo. Vse okoli nas govori o nas. Naša kultura in naša tradicija. Ni treba, da gremo nikamor zato, da se odkrijemo. Preglejte si samo grehe, ki so jih zgodnji kristjani navajali svojim učencem, da bi lažje duhovno napredovali in razumeli, kje se nahajajo njihove blokade. Poznale so jih naše babice in prastarši.

Za boljše leto 2019 se moramo le ozreti vase, z vso iskrenostjo, ki jo premoremo in prepoznati prave blokade, ki jih imamo. Premagati moramo lenobo in vse njene oblike oz. tiste lastnosti in prepričanja, ki so zgradile zid pred našim pravim jazom. Začeti moramo aktivno razmišljati. Prepoznati moramo, kam nas je pripeljalo življenje in razumeti, zakaj nas je tja pripeljalo.

A če boste za to potrebovali pomoč, ne mislite, da jo lahko najdete v tistem, ki ponuja eksotične in unikatne rešitve. Našli jih boste v tistem, ki je premagal sebe in ki se je našel in prepoznal v okolju, kjer biva – je. Takšen učitelj – vodja – navdih ne nosi orientalskega imena ali oblačil. Takšen učitelj mora najprej poznati svet, iz katerega prihaja učenec – vi.

Obilo razumevanje in pravega navdiha v letu 2019 vam želim.