25. oktober, 2017PRVI KORAK
Drage sestre in bratje, prvi korak pri delu na sebi je iskanje samega sebe. Nihče se ne nahaja v drugemu, še manj v stvareh okoli nas. Potrebno je spoznati sebe, se povezati s svojo dušo … šele nato lahko odprete oči pravi Resnici.
Pogosto se zdi ljudem, da ko vstopijo na ta blog, vstopijo v čisto poseben svet, ki je deloma povezan z njihovim, deloma pa oddaljen, ker se jim zdi (vedno zaradi lastnih prepričanj) nedosegljiv. V resnici pišem bolj ali manj o delu na sebi in kako vzpostaviti stik s samim sabo, vse za to, da bi lahko spoznali bolje sebe in da bi bili sposobni prisluhniti svojemu notranjemu glasu. Tam se skriva Angelski vrt, prav v vsakemu izmed nas in edina ovira, ki nam preprečuje vstop v ta vrt, je naš Ego in naši strahovi.
Lahko da zveni vse zelo subtilno, nevidno, nedotakljivo. Pa zdaleč ni tako. Vsak dan smo priča sončnemu vzhodu, naravi, ki nas obkroža in Ljubezni, ki čaka, da jo odkrijemo. Težava je v tem, ker večina ostaja odklopljena od sebe, od svoji pravih potreb, od svoje prave poti, ni sposobna videti dlje od naučenega… kako lahko v takšnem stanju kdo sploh opazi čarobnost okoli in znotraj nas?
Okoli nas se giblje ogromno energij, duš in Angelov in če nismo sposobni zaznati ničesar okoli sebe, to še ne pomeni, da ni ničesar okoli nas. Pomeni le, da smo popolnoma odklopljeni od svoje resnice in da smo dovolili drugim, da vodijo naše potrebe in sanje – naše življenje. V ozadju je vedno manipulacija, večno služenje.
Prav zato teden za tednom spodbujam, da si vsak dan vzamemo čas zase, da umirimo svoje misli, da začutimo bitje svojega srca. Obstaja ogromno načinov, kako se lahko povežemo s sabo in z Angelskim svetom, tej temi sem namenila ogromno svojih blogov. Poiskati moramo svoj način, kako vzpostaviti stik z višjimi energijami, frekvencami. A da lahko poiščemo ta način, moramo najprej poznati sebe, vzpostaviti stik s sabo. To je prvi korak. Ne gre za to, da ima nekdo večje sposobnosti videti, slišati ali zaznati, razlika je le v tem, da smo nekateri bolj povezani s sabo kot pa drugi.
Da se resnično povežemo s sabo, pa je potrebno delo. In tu se običajno vse ustavi. Najprej se pri človeku pokaže eno veliko zanimanje, želja, ki nato zvodeni. A ne zvodeni zato, ker ne bi bila prava. Zvodeni, ker ni Notranjega stika, ker ne vemo, zakaj smo tu in ker se je lažje prepustiti vodstvu nekoga drugega.
Samo tisti, ki razmišlja s svojo glavo, lahko postane svoboden. Samo tisti, ki zna prisluhniti svojemu srcu, lahko postane srečen.
Zato vzemite v svoje roke svojo svobodo in svojo srečo. Začnite se ukvarjati s tistim, kar je resnično pomembno in pustite na stran ostalo.
Hvala. Zavedam se, da potrebujem ta prvi korak. Hvala ti, ker me zmeraj spomniš na tisto kar šteje.
Izvrsten blog. Hvala ❤
Imaš prav – prvi korak mora biti usmerjen k sebi. Imaš tudi prav da se dosti ljudi najprej navduši na angeli potem pa pozabi na vse skupaj. Nanje se obrača ko jih rabi,potem pa se stvari malček izbojlšajo in nazaj na stare tire iskati odgovore v materialnih stvareh.
Tvoj blog je moj navdih. Hvala iz srca za to kar delaš in kar deliš.
Najprej hvala za tvoj blog. Zakaj se človek sebe ne pozna je zanimivo vprašanje. Pol življenja hodimo v šolo : se učimo razne stvari, na koncu pa ne vemo niti kaj si želimo. Nekaj je v sistemu narobe – ali pa kot praviš ti, gre za eno veliko manipulacijo.
Zese bom rekla takole: ko sem bila mlada, res nisem vedela kaj zares hočem. Nekako sem svoje želje oblikovala po pričakovanjih mojih dragih. No, potem pa prišla do točke, ko mi je bilo vsega dovolj in tisti “šok” mi je odprl oči. To je moj primer.
Upam, da je komu pomagal pri tem da razume, kje je njegova težava.
Prvi korak je zmeraj najtežji.
Sam sem doživel podobno kot je napisala Gaja, šele en šok te “spravi k pameti”, da vidiš kaj ti na videz koristi in kaj ne.
Hvala za tvoje delo.
Zelo modro kot zmeraj. Samo kdor razmišlja s svojo glavo bo lahko svoboden! Svoboda je v naših glavah. Tako kot blagostanje.Zanimivo napisano.
Z veseljem prebiram tvoje besede ker v njih najdem potrdilo, da čutim prav.
Hvala za tvoje navdihe brez katerih bi se včasih izgubila 😉
Lepo in resnično.
Verjetno imaš prav, da se človek obrne k duhovnosti največkrat, ko ima v sebi neko stisko. Potem išče dalje.
No, pa smo tudi ostali 🙂 Ki se ne damo in se ob vsakem padcu poberemo.
Verjamem da je okoli mene veliko več kot sem sposobna videti in čutiti. Povezanost s sabo je bistvena pri duhovni rasti. Vse je lepo, na svojem mestu ko prebiram, kos e pa zatakne se vrnem nazaj k prebiranju.
Hvala za spodbudo!
Vsaka tvoja beseda zadoni v meni. Namaste.