Danes razmišljam o času, ki nam je v življenju dan. Jogiji pravijo, da so nam ob rojstvu dihi šteti, zato se tudi osredotočajo na lastno dihanje, ga upočasnjujejo in kontrolirajo. Učijo se izboljšati ladtno dihanje. Večina od nas pa ne samo, da pozablja na dihanje, pozablja nase in verjame, da ima vedno manj časa. Zdi se nam, da je obveznosti vedno več, časa pa vedno manj. Vlagamo čas v to, da ga nato lahko izgubljamo. Prav zato vam ne privoščim kakršnega koli daru, želim vam tisto, kar večina nima. To je čas, čas za zabavo in za smeh, ki ga morate nato pravilno uporabiti in z njega pridobiti nekaj pomembnega zase.

Vsak bi moral imeti čas za Razmišljanje in Delovanje in ne samo zase, temveč tudi za to, da ga lahko podari drugemu. Pomislite, koliko časa dnevno namenite stvarem, za katere verjamete, da so nujne in koliko svojega časa razmišljanju o tem, da bi izboljšali svoje življenje, s pravimi dejanji. Torej koliko časa razmišljate, kako bi spremenili obseg svojih obveznosti oz. čas, ki jim ga namenite. Koliko časa bi želeli preživeti s svojimi ljubljenimi in koliko kvalitetnega časa res preživite z njimi?

Vsi si zaslužimo čas, a ne za hitenje in tekanje, temveč zato, da smo lahko zadovoljni samo s sabo. Ste se vprašali, zakaj leta nazaj ni nihče hitel, pa so se trgovine veliko prej zapirale, a delavniki so bili isti kot danes? Kdo nas je prepričal, da nam primanjkuje časa in da ne zmoremo nečesa, kar smo mi ali naši starši živeli kot naravno? Kdo v resnici piše obveznosti v naših dnevih?

Vsi si zaslužimo čas, a ne samo za to, da ga preživimo. Morali bi ga živeti in izkoristiti. Večina ljudi je utrujenih od svojih misli. Izgubljajo svoj čas že s svojimi mislimi. Ne zavedajo se, da se sami sebe prepričujejo, da nečesa ne bodo zmogli. Edina razlika med nami in generacijami, ki so živele pred nami, ni v primanjkovanju časa, temveč v udobju, ki ga plačujemo s časom. Ujeli smo se v zanke naši predstav, kaj je udobno življenje in koliko smo se pripravljeni žrtvovati zanj. Dobro se počutimo v svojih omejitvah, ne zavedamo se, da so pravi izvor naših frustracij.

Zaslužimo si čas, pa tudi to, da nam čas ostane. Zaslužimo si čas, ko se lahko čudimo življenju, da mu lahko zaupamo, ne pa samo, da se oziramo k uri in preštevamo minute, ki nam ostajajo ali se nam zmanjkujejo.

Potrebujemo čas, da se dotaknemo Zvezd, da rastemo in zorimo. V svetu, ki nas obkroža, počnemo vse, razen tega. Postavljamo potrebe in pričakovanja drugih pred tem, kar dolgujemo sami sebi.

Zaslužimo si čas, da pričnemo znova upati, da pričnemo ljubiti. Ni več smiselno prestavljati resnično pomembnih stvari na jutri ali neko nedoločeno prihodnost.

Vzeti si moramo čas, da poiščemo sami sebe, da (do)živimo vsak dan in vsako uro kot dar. Življenje je samo eno. Vzeti si moramo čas tudi za to, da odpustimo sebi in drugim. Tudi za to je potreben čas.

Predvsem pa si zaslužimo čas, da živimo svoje življenje.