Pogosto razumejo ljudje mojo predanost kot resnost do vsega, kar me obkroža. Razumejo mojo vztrajnost, zavzetost, predvsem pa vero v dobro kot neko notranjo držo. Pa zdaleč ni tako. Globoka spoznanja pridejo lahko tako preko meditacije, kot tudi … zabave. Najbolj točen pogled na svoje življenje imam, ko se sama sebi najprej nasmejim. Svojim trdovratnim prepričanjem, navadam in  pričakovanjem. Ko sem nanje sposobna pogledati s posebno lahkotnostjo in zavedanjem, kako minljiva so. Pogosto si posamezniki predstavljajo, da je duhovna rast le trdo delo, ali še huje, neresno sledenje netočnim napotkom, ki jih ne pripelje nikamor.

Večina ljudi se srečajo s potrebo po duhovnosti zaradi težav, ki jih imajo v življenju, drugi zaradi potrebe po begu od sebe ali določenih situacijah, spet se za tretje zdi, kot da jim je vse usojeno. Tisti, ki jih čaka trša naloga, si najprej ustvarijo napačno predstavo, da je delo na sebi le sledenje drugi osebi in ko ne dosežejo želenih rezultatov, žalostno obupajo. Ne uspejo najti notranjega miru ali trajnega veselja, ne zato, ker jim ne bi bilo namenjeno, temveč zato, ker si domišljajo, da morata biti trajni. Vsaj, ko jih na videz dosežejo.

V našem življenju je nerealno pričakovati trajen mir ali trajno veselje. Trajni notranji mir in trajno veselje, moramo iskati znotraj sebe. Tam se nahajata in tam sta večna. Samo tam ju bomo našli.

To bi vam moralo pomagati pri oblikovanju vašega novega odnosa do življenja.  Ne glede na to, katere izkušnje ste nabrali v vašem življenju, všeč vam morajo postati vse enako, tako dobre kot slabe. Predstavljajte si, da opazujete vaše življenje kot film na velikem platnu. Nič ni v resnici realnega, razen gledalca, ki film opazuje. Enako bi moralo veljati za izkušnje vaših bližnjih. Ne morete nositi bremen drugih. Lahko jih navdihujete, jim ponudite svojo rok na poti, vse ostalo vam samo škodi in ne koristi prav nikomer.

Vaše zunanje izkušnje, skratka vse, kar se dogaja zunaj vas, vas mora zabavati. Vse, kar vas obkroža, kar se vam dogaja, je pot do sebe. In bolj kot smo trmasti, bolj zapletena je. Nasmejati se moramo znati sebi in svoji trmi. Svojim izkušnjam in svojim spoznanjem. Smeh je zdravilo za telo in za dušo.

Kajti edino, kar je res trajno in resnično, je vaša duša. Problemi prihajajo in odhajajo. Na tem svetu bi se morali zabavati. Včasih tudi na račun svojih težav. Postati moramo sposobni se konec dneva nasmejati prav vsemu, kar mo doživeli.

Poskusite in svoje življenje boste videli veliko širše kot kdajkoli prej.