Danes bom pisala o osebni kritičnosti in o tem, kako malo je povezana z angelskim svetom. Veliko ljudi trpi zaradi tega, ker vlečejo v sedanjost iz otroštva tisti notranji glas, ki jih je vedno karal, kritiziral in jim zbijal samozavest. Ta glas je nato postala neka navada in brez da bi se človek prav zavedal, kaj počne, nadaljuje kot odrasel s kritiziranjem sebe in svojih bližnjih. Ni pomembno, v katero smer je kritičnost usmerjena, kritičnost nosi v sebi izredno destruktivno moč, s katero dovolimo, da tiste osebe iz preteklosti, ki so nas stalno kritizirale, vplivajo na naš sedanji trenutek. S tem obnašanjem prenašamo nase in na svoje naslednike okove, ki se jih niti malo ni lahko rešiti.

Za vse, ki si kvarite življenje z osebno kritičnostjo, bi želela najprej poudariti, da popolnosti ni. Obstaja pa ravnotežje, v katerem se skriva popolnost. V življenju moramo iskati ravnotežje, ne popolnosti.

Osebna kritičnost je kot mrtva teža, ki nas ohranja zbite v omejenosti. Edini razlog, zakaj se nekatere osebe ne morejo pozdraviti ali ne najdejo pravega mesta v svojem življenju, je prav v tem, da se ves čas omejujejo z osebno kritičnostjo in to na mentalnem področju, če ne tudi v verbalnem; torej tako, da ves čas kritizirajo ali sebe ali druge ali vse, kar jih obkroža.

Zanimivo je in marsikoga lahko zbode, da lahko duhovni napredek  merimo prav s tem, ko preverimo, kako hitro se znamo znebiti ali vsaj obvladovati  osebno kritičnosti. Dokler se ne bomo osvobodili lastne kritičnosti, ne bomo mogli nikoli v polnosti sprejeti v življenju ne zdravja, ne sreče in še manj svobode. Avtokritičnost je strup, ki nam jemlje moč in nikakor ni spodbuda k temu, da postanemo boljši človek. Boljši človek je tisti, ki prepozna v vsaki nepopolnosti Luč in ne tisti, ki strmi k namišljeni popolnosti.

To seveda ne pomeni, da v svojem življenju ne smemo uporabiti kritične diskriminacije. Ravno obratno. Prava uporaba diskriminacije v življenju je izraz inteligence. Ves čas moramo znati ločiti kvalitete dobrega od kvalitete slabega, v nasprotnem primeru: kje bi našli radost do življenja? Ločiti moramo dobro obnašanje od slabega, kot dobro glasbo od slabe, modrost od neumnosti, resnice od napak … to je navsezadnje naša dolžnost.

Dan za dnem moramo znati prepoznati resnico od napake, ločiti jabolka od hrušk, če želimo vibrirati bližje angelskemu svetu. To je pa seveda nekaj čisto drugega od osebne kritičnosti. Soditi moramo greh, ne grešnika. Ne strinjajte se z neumnim obnašanjem, a ne sovražite neumnega zaradi svojega obnašanja. Če vaš prijatelj dela nekaj, za kar veste, da je narobe, ne morete obsoditi napake, temveč videti v njem božjo naravo in če vam je dovoljeno, ga tudi opomniti na napako.

Ohranite svoje misli mirne v vseh okoliščinah, bodite tolerantni in prijazni. To je zlato pravilo, ki v vas ohranja ravnotežje … torej tisto, k čimer naj bi strmela kritičnost in potreba po popolnosti.