Ne predstavljate si, koliko oseb se obrača name z vprašanjem, ali se soočajo s krizo srednjih let? Občutek, ki si ga delijo, je pravzaprav nekakšna praznost, ki jim napolnjuje življenje. A sama se sprašujem, kdaj se v življenju ne soočamo s krizo?

Ko smo bili v otroštvu, smo doživljaji krize v obliki travm, najstništvo je sinonim za krizo, iskanje službe je zopet ene vrste krize, sredina življenja je druga kriza, meno/andropavza bo nova kriza, starost bo še ena kriza, nenazadnje bo smrt tudi kriza. Zato se ironično sprašujem, kdaj v življenju nismo v krizi.

Prav srednja leta bi pravzaprav moral biti čas, ko se nam ni treba soočati z lastno krizo. Težave mladosti so za nami, težave, ki ji nosi starost, so pred nami. S takšnim razmišljanjem bi morala biti ravno srednja leta, najboljša leta, pa še vedno jih v večini doživljamo kot krizo. A ne gre za to, da nam ta leta prinašajo krizo, mi sami jo ustvarjamo.

Kriza srednjih let je le sprememba, s katero se soočamo. Nimamo več tiste energije, ki smo jo imeli, ko smo bili mladi. Ko smo bili mladi, smo verjetno živeli ne da bi razmišljali preveč o prihodnosti, svojo energijo smo trošili vsepovsod in za stvari, ki niso bile niti malo pomembne. Sedaj smo ostali brez velikega zalogaja energije, zato si tudi domišljamo, da smo v krizi.

Kar poimenujemo kriza, je le sprememba, ki je ne znamo sprejeti, ne razumeti. Ne vemo, kako bi se soočili z njo, zato ji rečemo kriza. Če se nočemo spremeniti, se lahko odločimo le za svoj grob ali razsvetljenstvo, pravi star pregovor. Dokler smo na tej zemlji v fizičnem telesu, ni ničesar, kar nas obkroža, kar ne bi zahtevalo spremembe. Sedaj smo vdahnili – nato izdahnili zrak, tudi to je sprememba. Ko se spremembi upiramo, se upiramo osnovnemu procesu življenja ali z drugimi besedami povedano, odpiramo vrata nesreči in trpljenju.

Življenje sestavljajo različne situacije. Z nekaterimi se znamo soočiti, z drugimi se ne znamo. Torej, če se znamo soočiti prav z vsemi situacijami v življenju, se bomo prej ko slej začeli dolgočasiti. Če se bomo soočili s situacijo, ob kateri ne bomo vedeli, kaj narediti, bomo razburjeni in pričeli verjeti, da smo v krizi. Na tej točki lahko samo izberemo: bomo doživeli krizo srednji let ali se začeli dolgočasiti v življenju? Izgleda, da obstajata le dve opciji – dolgčas ali kriza. A tega si resnično ne moremo privoščiti.

Torej, ko se soočimo s situacijo, za katero se nam zdi, da ji nismo kos, moramo najprej organizirati svoje misli, svoje telo, svoja čustva in svoje energije na najboljši možen način, samo na ta način bomo ugotovili, kako se soočiti s problemom. Velikokrat se mi zdi, da ljudje nočejo preorganizirati teh aspektov njihovega življenja, zdijo se blokirani, ker se nočejo spremeniti. To konkretno blokado vlečejo skozi vse faze življenje, ostajajo vedno isti – kar pa ne pomaga, ko se morajo soočiti z nekim izzivom.

Ko smo enkrat v štiridestih in si želimo živeti življenje, kot bi jih imeli 18, bomo gotovo občutili krizo. Imeti štirideset let ne pomeni biti v krizi, niti biti v svojih osemnajstih ne pomeni, da doživljamo krizo. Vse je naraven proces življenja. Zato, ker se identificiramo z nekim obdobjem svojega življenja, bomo naslednjega doživeli kot krizo. Na misel mi pride zadnji del Jaz barabe, kjer živi Grujev nasprotnik še vedno v osemdesetih letih, ko je bil uspešen in srečen. Risanka ga seveda prikazuje na zelo zabaven način, njegova kriza je karikirana, pa vseeno, govori ravno o tem.

V resnici kriza ne obstaja, so le različna obdobja našega življenja, življenje se ves čas spreminja. Vprašanje je, ali se spreminja tako kot si sami želimo ali nepredvidljivo. Odgovor je le en, če smo aktivno vključeni v svoje življenje, ne bomo nikoli občutili krize.

Kakršna koli sprememba, je boljša od stagnacije. Stagnacija je nekaj najslabšega, kar se vam zgodi. Kriza srednjih let pomeni, da naše življenje stagnira. Vse ostaja isto – ista hiša, isti pralni stroj, isti mož – vse občutimo kot isto. A to, da čutimo, da je vse vedno isto, je le naše lastno prepričanje. Kajti vse se vsak dan spreminja.

Spreminja se naše telo, spreminjajo se naše misli, spremembe so povsod okoli nas – samo mi jih ne vidimo in jih ne zaznamo. Ker se cikli in lekcije življenja ponavljajo, se nam zdi, da vse ostaja vedno isto in zato pademo v krizo.

Če boste začeli opazovati karkoli okoli sebe, boste zaznali, da je proces spremembe del vsega življenja, nič ne stagnira, Zunaj in znotraj, vse je vedno v dinamičnem procesu spreminjanja. Če ste del življenja, ne morete občutiti krize. Če pa ste vanj vključeni le preko svojih misli in svojih čustev, ste lahko ves čas v krizi.

Dobro je, da začutite, da ste v krizi, kajti v nasprotnem primeru ne boste poiskali poti ven iz svojih napačnih predstav. Nekateri ostanejo vse življenje v senci svojih predstav.

Kriza je vedno boljša od tragedije. Če se boste izgubljali v svojih mislih in čustvih vse svoje življenje in nikoli opazili, kaj v resnici počnete, bo to prava tragedija. Kriza je vedno boljša od tega – kriza vas lahko prebudi, tragedija pa vas pokonča, vas uspava.

Za tiste, ki doživljate krizo, polagam na srce, da spoznate, da si krizo ustvarjate sami. Kriza je produkt vaših misli in vaših čustev – niso je ustvarile ne Narava, ne Obstoj, niti Kreator – ustvarili ste jo vi. V kolikor se tega ne zavedate, boste ustvarjali krizo za krizo. Ko boste spoznali, da ste jo ustvarili vi sami, vam ne bo treba storiti ničesar, saj bo izginila v istem trenutku, ko se boste zavedali … svoje veličine.