Danes se bom dotaknila teme avtopsabotaže.

Kaj pravzaprav mislim s tem? Mislim na vse dogodke, ko pri sebi vemo, kaj bi bilo prav, da naredimo, a zaradi različnih danosti in notranjih impulzov, nato ne upoštevamo pravil, ki jih pravzaprav poznamo do potankosti. Čeprav obvladamo vso teorijo, jo večinoma le malo uporabimo v praksi.

Včasih je dobro, da imamo pred sabo dejstvo, da če je strah tisti, ki nas najpogosteje zavira pri vprašanju razmerij, pogodb, idej ali načrtov, je včasih ravno strah tisti, ki nam pomaga, da damo vse od sebe in na ta način premagamo ovire oz. izzive, ki nam jih življenje ponuja. Torej deluje strah kot gorivo motorja našega delovanja. Strah je lahko tudi pozitiven, če ga ne tlačimo in mu ne dajemo prevelike moči. Seveda se spet drugič lahko prikaže v nenavadnih in neprepoznavnih oblikah in nas s tem blokira brez da bi prav razumeli, kaj se dogaja z nami. Dobro pa je vedeti, da strah nima samo ene, in to negativne plati in da lahko iz njega potegnemo tudi nekaj dobrega.

V kolikor se soočate s situacijo, za katero čutite, da namesto, da bi se približevali rešitvi, drsite daleč proč od nje ter se ob tem sprašujete sprašujete:Zakaj me je tako zelo strah, kaj me tako straši?, vam bo mogoče vam današnji blog v pomoč.

Obstajajo strahovi, ki so človeku prirojeni, kot so strah pred smrtjo, revščino, neuspehi, sodbo, vsi ti strahovi so vezani na človeški um. Prav vsi se soočamo kdaj z negotovostjo in s strahom pred spremembami. Na tem mestu bom zato poskusila razložiti, v katerem primeru s svojimi strahovi sami sebe sabotiramo.

V kolikor imamo specifičen strah, recimo, da nečesa ne bomo uspeli narediti, ali da bi naredili napako, moramo vedeti, da s tistim, o čemer razmišljamo, nato rišemo svojo realnost. Naše konstantne misli gradijo naš sedanjik. V takšnem primeru se lahko najprej vprašamo, česa nas je v resnici strah. Kaj se bojimo, da bomo izgubili? Ali gre res za takšno tveganje, kot nas želi naš um o tem prepričati?

Obstaja velika možnost, da si več domišljamo, kot pa je res. Prav v tem primeru moramo izkoristiti strah, da damo vse od sebe in videli boste, da vam bo vse to dalo občutek večje svobode. Če pa se strah veže na vaš uspeh, torej, da vas je strah tega, da boste uspeli, je spet strah tisti, ki bo soustvaril avtosabotažo. Občasno je meja med dvema zelo tanka.

V kolikor rezultati, ki jih v življenju dosegamo, ne da samo poglabljajo našo rutino, ampak nam obenem tudi dajejo občutek, da smo dodatno deklasirani, je lahko tudi v tem primeru možnost, da je v teku avtosabotaža. Vzemimo primer, da nam je nek osebni uspeh postal rutina, del vsakdana in da na koncu čutimo, da je vreden manj kot je v resnici. V tem primeru je ena izmed rešitev ta, da se osredotočimo na svoj altruizem, ki nas bo porinil k aktivnosti, medtem ko bomo imeli pred očmi širše dobro za širšo skupino ljudi. To nam bo pomagalo tudi, da bomo izstopili iz cone udobja, kajti cilj ne bo samo omejen na naše lastno dobro, temveč bomo lahko preko sebe pomagali drugim in to vam zagotavljam, da je odličen motor k temu, da naredimo nekaj več.

Zanimivo je tudi vprašanje o nepredvidljivih ovirah na naši poti, Ko se takšne ovire pojavljajo ena za drugo, je to zato, ker jih nase vlečemo s svojim strahom pred neuspehom ali pa globoko v sebi verjamemo, da nismo na pravi poti. Včasih je to res, včasih ni.

V takšnih primerih moramo vedeti, da bolj kot nas je nečesa strah, bolj vlečemo k sebi razne ovire, ki so vezane na naše območje ugodja in na naše meje, ki jih lahko prekoračimo, pa čeprav smo prepričani v obratno. Delujemo podobno kot atlet, ki se poškoduje pred finalom. Nepredvidljivosti so odlična priložnost, da damo od sebe še več, da se prepustimo in da si dokažemo, koliko zmoremo.

Še en način samo sabotaže je prelaganje. Prelaganje ne pomaga prav k ničemer. Ravno nasprotno, ko se boste nato odločili, da obelodanite in izvedete idejo, ki jo dolgo časa nosite v svojem srcu, bo veliko število ljudi imelo vašo zamisel že uresničeno. Čakanje in prelaganje vas bosta samo pripeljala do tega, da boste izgubili vašo osebno priložnost. Da bi se izognili tej obliki avtosabotaže, morate izbrati drugo pot, ki vas bo pripeljala do vašega cilja. Če v sebi globoko čutiti, da morate nekaj narediti (ta potreba ne sme biti vezana na ego), potem dopustite svoj navdih in bodite kreativni pri iskanju drugih poti.

Sama se poskušam vedno osredotočiti na to. Najti moramo svoj način, svoje vrednote, ki so nam jasne in ki se jih držimo, potem sploh ni pomembno, kaj počnemo in za kaj se odločimo. Preprosto postanemo tisto, kar počnemo.