Moj blog

16. junij, 2017O SREČI

Drage sestre in bratje, bodite odprti za naša sporočila, pa čeprav se vam zdi, da jih ne razumete. Ne obstaja nepravilna interpretacija naših sporočil, temveč samo strah. Zaupajte vase in v božanskost v vas.

Danes bom razmišljala o sedmih točkah, drobnih navodilih in pravilih, ki prinašajo v naše življenje mir in ljubezen. Pogosto se nam zdi življenje zapleteno, a če se držimo nekaj preprostih postavk – ki jih moramo seveda prej ponotranjiti – si prihranimo marsikatero nepotrebno trpljenje ali notranjo napetost. Mogoče se na prvi pogled niti ne zdi, kako pomembno je sprejeti ta pravila, nekatera so že zapisana v nas, druga so samoumevna in nanje pozabljamo, spet tretja se nam ne zdijo niti najmanj pomembna ali smiselna. A poskusite se jih držati vsaj sedem dni zapored, nato mi sporočite, kaj vse se je spremenilo v vašem vsakdanu.

Prva izmed postavk, ki prinašajo v naše življenje mir, je ta, da postavimo preteklost v preteklost in da ji ne dovoljujemo več, da nam uničuje sedanjost. Vsa sedanja nesreča ima korenine v preteklosti. Vse zamere in negativna čustva, ki so se rodile čas nazaj, nam kazijo sedanji trenutek. Naredite spravo z vsem, kar je bilo. O tem, kako to storiti, sem napisala kar nekaj blogov. Vztrajajte, boste videli, da je to edini način, da se osvobodite okov, ki ste si jih sami ustvarili.

Druga postavka sreče je ta, da se nehamo ukvarjati s tem, kaj ostali mislijo o nas. Kar ostali mislijo o nas, se nas niti najmanj ne tiče. To je njihova misel, njihova predstava, njihova iluzija. Samo vi lahko veste, kdo ste. Ne predstavljate si, koliko energije izgubljate vsak dan, zaradi tega, kar mislite, da drugi mislijo o vas. Če prav pomislite, gre za bolno igrico našega ega, ki nam jemlje, namesto da nam bi dajala.

Čas zaceli vse rane. Pustite času čas. Ne prehitevajte časa, ne zahtevajte nemogočega. Zaupajte življenju.

Nekaj, kar je večini zelo težko sprejeti je dejstvo, da ni nihče odgovoren za našo srečo ne vir naše sreče. Samo mi sami smo lahko razlog za našo osebno srečo. Dokler obešamo svojo srečo na druge, bomo nesrečni, neizpolnjeni, nepopolni. Sreča se nahaja znotraj nas, lahko pa jo delimo z dobrimi deli, s pozornostjo in tudi z našo ustvarjalnostjo.Srečo je treba deliti. In če je ne zaznamo, se moramo ali obrniti vase in jo poiskati ali brezpogojno deliti dobro. Izberite svojo pot.

Osvobodilo in osrečilo vas bo tudi, ko boste nehali sebe ali svoje življenje primerjati z drugimi. Vedno vidimo samo tisto, kar sami želimo. Nismo sposobni videti celotne slike sebe, kaj šele drugega. Zato moramo prenehati z nesmiselnim primerjanjem, ki nas ne pripelje nikamor. Kajti mi smo edinstveni, kakor je edinstvena oseba, s katero se primerjamo. Poiskati moramo svojo pot, ne poti nekoga drugega.

Aristotel je pravil, da manj kot veš, bolj si srečen. Bolj kot je človek preprost, lažje je srečen. Sama bi nadaljevala to misel, da nas preveliko razmišljanje ne more osrečiti. Mislim predvsem na negativna razmišljanja, ki nas napolnijo s strahom. Nikoli ne bomo imeli vseh odgovorov, kar je tudi v redu. S prevelikim razmišljanjem ustvarjamo dolgoročno frustracije in napetosti. Zato je dobro enkrat na dan svoje misli sprostiti in se predati meditaciji.

Svoj spisek bi zaključila z nasmehom. Premalo se smejimo. Nihče ne nosi vse nesreče tega sveta na svojih ramenih. Nasmeh nam daje moč in nas odpira drug drugemu. Podarite svoj nasmeh vsak dan ljudem okoli vas. Tudi če vam ga ne bodo povrnili, boste storili nekaj dobrega za vse, vključno za vas.

8 komentarjev

  1. Mojca pravi:

    Zlate besede in super napisano! Ko enkrat osvojis ustrajnost v stvareh ki si jih pravkar napisala, zivljenje posane poezija in nasmeh se kar sam narise na obrazu.

  2. Vita pravi:

    Napotki vredni zlata ;)Že ko jih prebereš vidiš, kam peljejo 🙂

  3. Utrinek pravi:

    Preprosto in navdušujoče.

  4. Nina pravi:

    Moja šibka točka so sigurno tuja menenja in neprestan tok misli … kakorkoli hvala za uporaben blog.

  5. Anita pravi:

    Ravno teh nacel se globoko v sebi drzim, priznam da ne vsak dan, ampak je kot neka filozofija, temelj mojega zivljenja. Imam pa se tezave s preteklostjo in slabo voljo drugih, pa ne kaj si mislijo o meni, ampak kako razmisljajo in zivijo. Tezko grem mimo dejstva, da tudi drugi ne zivijo tako filozofijo. Jaz sem srecna, ostali nesrecni, lahko jim le polepsam trenutke. Kaj lahko naredimo?

  6. Igor Markuža pravi:

    Moja šibka točka je pretok misli, kar me postavlja izven danega trenutka in s tem zavedanja bivanja v telesu.

    Anita, lepo, če lahko pristavim svoj odgovor na tvoje vprašanje. Mogoče je najbolje biti vzor s svojim načinom življenja in vsaka duša ima svoj način prehajanja skozi izkustva. Vzor je vibracija, ki polni prostor želnjim prejemanja, lahko bi rekli učenja. Smo pa vsi oboje učitelji in učenci.

    • Anita pravi:

      Lepa upesnitev besed. Zanimivo, tocno to ze vem:) , a evo me, pozabim se spomniti. Kjerkoli delam, kamorkoli grem, s komerkoli se druzim.. vse je v istem namenu. Siritev “mene” in puscanje “sledi”, kot sonce posvetiti v temo. Ko pa se pojavijo oblaki, tudi meni prav pride spet malo sonca. Ja, smo ucitelji in ucenci, oboje hkrati, obcasno pa bi le raje sedela malo ob strani:) Sploh, ker je tema nekaterih tako mocna, da se v njej izgubi tudi vsa svetloba..

      • Igor Markuža pravi:

        :-). Tudi meni je daleč, daleč lažje pisati, kot to vnašati v situacije in zemeljske vibracije, a včasih me preide čudovitost Stvarstva in začutim, kako je vse v najlepšem redu … in tudi vsaka duša je čudovita, le da skozi naše percepcije to težje zaznavamo. Morda pa dušice v določeem življenju prevzamejo težje naloge in se prebijajo skozi gostejše izkušnje. In bodimo si naklonjeni, čeprav nam je takrat težko biti … nooo, vsaj meni je 🙂