Danes bom pisala o tem, kako izboljšati vplive naših preteklih dejanj (torej dejanj, ki na nek način še vedno vplivajo na našo sedanjost) in kako se posledično osvoboditi naših negativnih misli ter prepričanj, ki pogosto pripomorejo k temu, da napačne pretekle odločitve še močneje odmevajo v sedanjosti. Moje razmišljanje je oblikovano na podlagi knjige Roya Davisa: “How to use your creative imagination”.

Preteklost je preteklost. Kar se je zgodilo, ostaja v preteklosti in ničesar ne moremo več narediti, da bi jo spremenili. To res drži? A pomembnejše kot to se mi zdi vprašanje,ali je mogoče spremeniti vplive dejanj iz preteklosti, tako da ne vplivajo več negativno na našo sedanjost? Ali pa se moramo vdati in prepustiti, da vplivajo na nas za vedno, kot opomin za storjeno napako? Torej da nam služijo kot lekcija? Vsekakor menim, da občutek krivde tu ne sme imeti svojega prostora.

A če se vrnemo k prvotnemu razmišljanju, najprej moramo razumeti ter dojeti čas in prostor kot faktorja, s katerima lahko sami upravljamo in ki ne upravljata z nami. Ne čas in ne prostor nas ne smeta omejevati, medtem ko nadaljujemo s svojim potovanjem skozi različne obdobja življenja. Čas in prostor sta samo manifestacija procesa kreacije in sta nujno potrebna za razvoj narave v točno določeno smer. S časom lahko merimo razvoj dogodkov, medtem ko je prostor nivo v notranjosti razvoja posameznih stvari. Opažajo, da čas poteka hitreje v določenih dimenzijah in počasneje v drugih, medtem ko tudi naša percepcija časa varira.

Prostor, ki ga poznamo, ni edini, ki obstaja, kajti obstajajo tudi subtilnejši svetovi in tisti subjektivni, ki jih pa vsakdanji človek ne zaznava. V trenutkih globoke meditacije smo popolnoma izkoreninjeni iz dimenzije časa in takrat recimo ne opazujemo stvari, ki nas obdajajo. Po času se lahko premikamo naprej in nazaj s pomočjo naše domišljije,preko nje lahko raziskujemo možnosti zunanjega prostora, notranjega, pa tudi ostalih različnih vrst prostora.

Vse, kar sem napisala, lahko zveni zapleteno, sploh če imamo neko togo predstavo o času in prostoru, ki izvirajo z močno usidranih prepričanj ali zaradi pritiskov iz zunanjega življenja. A te informacije so resnično koristne tistim, ki želijo biti zares svobodni ter se zavestno sami premikati po svojem življenju, času in prostoru.

Medtem ko živimo v realnem svetu, lahko sprejmemo drugačen pogled na stvari in se oddaljimo od omejujočih vplivov. To je prava pot. Če se želimo očistiti preteklih negativnih vplivov, moramo najprej razumeti, s katerim orodjem operirati, da jih ublažimo. Kako lahko dosežemo nivo zavedanja, ki nam omogoča videti jasneje in živeti svobodno svoje življenje?

Obstajata dve poti, ena je obarvana z meditacijo, druga s kontemplacijo; ta nam omogoča eksperimentirati osebno zavedanje in tistega, ki je vezano na izkušnjo (potem ko smo ga sprejeli zavestno in ga poznamo). To je način, ki nam daje priložnost, da potrdimo pravilnost našega razumevanja in razmišljanja. Iz izkušnje v kontemplacijo in nato spoznanje oz. spremembo.

Kontemplacija je proces analiziranja nekega subjekta, objekta ali koncepta. Njen namen je razumeti resnico, ki je vezana nanj. Resnica glede materije je ta, da navidezna površinskost ni prava. Ugotavljamo, da obstajajo na najbolj globlji ravni plini, voda in trdni materiali zaradi prisotnosti molekul, atomov, moči, svetlobe in zavesti. Modreci iz prejšnji stoletij so prišli do teh spoznanj preko meditativne kontemplacije, medtem ko so znanstveniki prišli tudi do njih na podlagi kontemplacije, pa vendar preko raziskav.

Svet, v katerem bivamo, je iluzoren. Ne gre pa za pravo iluzijo, v nasprotnem primeru ne bi stal pred nami in od nas pričakoval, da ga raziskujemo. Pa vendar ni tak, kot se kaže našim čutom. Občutek iluzije je posledica našega pomanjkanja razumevanja narave Univerzuma. Ko ne razumemo narave Univerzuma, ostanemo – na različnih nivojih – pod jarmom narave in žrtve razlogov, ki smo jih sami spravili v gibanje v preteklosti, od drugih ali narave same.

Nihče noče biti v resnici žrtev. Nihče noče ostati za zapahi zaradi nobenega razloga. Naša prava narava sloni na potrebi po svobodi in ko je ne živimo smo frustrirani (zaradi vrste na videz omejujočih okoliščin).

Kaj lahko naredimo, da pomagamo sami sebi? A se lahko sami dvignemo in ali smo sposobni narediti nekaj, da spremenimo okoliščine, v katerih smo se znašli, ali bi se morali prepustiti življenju brez nikakršnega upanja? Vaš odgovor bo vezan na vašo trenutno zavest, na vašo odločnost ali na njeno pomanjkanje.

Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa s kontemplacijo pridemo do trenutka, ko jo vidimo za tisto, kar v resnici je. Za to pa potrebujemo odločitev, voljo in delo. Lastno svobodo moramo odkriti znotraj svojih meja.

V naslednjem blogu bom predstavila tehniko kreativne domišljije, s katero zdravimo pretekle travme. A pred tem se mi zdi nujno, da odpremo oči času in prostoru, iluzijam in tem, kaj je za nas prava svoboda.