Pred dnevi, se je name obrnila osebe, ki me je vprašala, ali res verjamem, da lahko ozdravimo naše telo s pozitivnimi mislimi. Vprašala me je:“Ali si res tako prepričana, da lahko „odmislimo“ stran en pravi tumor?“. Seveda nisem ne zdravnik in niti zdravilka, da bi lahko o tem odprto govorila, pa vseeno ob takšnih vprašanjih ohranjam noge trdno pri tleh, ko razmišljam o moči naših misli in o odnosu, ki ga imamo do svojega življenja.

Vsi vemo, da ko opravljamo določene terapije, reagira naše telo na določen način. Ko imamo visoko moralo, željo po življenju in ko so naše misli pozitivne, telo reagira na drugačen način, kot ko smo potrti in se počutimo brez nikakršnega upanja. In tega ne trdim samo jaz, temveč kdorkoli s področja psihosomantike. Imeti vero pomeni imeti zaupanje. Tako vera kot zaupanje nam odpirata vrata k prepričanju, da bomo na koncu uspeli. Pomislite na tiste, ki gredo v Louredes in ne dosežejo s tem ničesar, medtem ko so drugi, ki prejmejo marsikaj, tudi čudežno ozdravitev. Ne verjamem, da Bog odloča, kdo bo ozdravel in kdo ne bo. Razlika je v veri in prepričanju, ki ga nosimo v svojem srcu.

V Ayurvedi igra prehrana pomembno vlogo pri zdravljenju katere koli bolezni. Pri nas je znano zdravljenje raka s čebulno juho, ki nam je vsaj po tradiciji bliže v primerjavi s prehrano, ki prihaja iz Indije. Pa vseeno, ko zbolimo, je večinoma strah tisti, ki nas žene k zdravljenju in ko se prepustimo zdravilom v obtoku, bi bilo dobro, da bi bil vsaj naš imunski sistem okrepljen s pravo prehrano, če že zdravniška stroka ne meni, da je to poglavitnega pomena, ko se sooča telo z različnimi boleznimi.

Nikoli si ne bi drznila svetovati glede zdravljenja posameznikov na znanstvenem nivoju, saj tega nisem niti sposobna. Ne vem niti, če lahko „odmislimo tumor“ in pravzaprav to ni niti tisto, kar sama svetujem ljudem. Ljudi spodbujam, da ohranijo pozitivne misli, da ohranijo voljo po življenju, da naredijo vse, kar zmorejo, da ozdravijo, da verjamejo in zaupajo vase in v svoje telo.

Ko nekomu uspe narediti vse to, so njegove možnosti za ozdravitev – vsaj po mojem mnenju in tudi po mnenju učiteljev vseh tradicij – veliko večje od nekoga, ki ga je strah. Nihče ne more tega zanikati. Veliko študij je bilo narejenih o okrevanju po operaciji in vedno okrevajo hitreje ljudje, ki imajo voljo in željo po ozdravljenju.

Seveda so številne alternativne terapije, ki jih najdemo vsepovsod okoli nas, nemogoče in zavajajoče, brez nobenega znanstvenega dokaza, a pri moči pozitivnih mislih nikakor ne gre za to.

Ob tem mi pride na misel indijanska molitev, ki pravi:
Naj bo lepota pred mano,
naj bo lepota za mano,
naj bo lepota ob meni,
naj bo lepota v meni.

Ko dovolimo svojim mislim, da vladajo slabemu, se bo slabo odprlo v nas. Ko vidimo dobro v vsem, kar je okoli nas, sprejmemo v svoje življenje lepoto, o kateri govori zgornja molitev.

Mi sami smo odgovorni za svoje misli, mi sami jih lahko spremenimo. Ne ozdravijo nas misli, temveč moč, ki jo prevzamemo, ko jih spremenimo v zaupanje.