Včeraj se je name obrnila bralka, ki je pred kratkim izgubila ljubljeno osebo. Sprašuje se, zakaj ne more čutiti njegove prisotnosti. V življenju je bila vedno zelo senzitivna oseba in ob sebi je že začutila svoje pokojne, a ob tej izgubi se čuti kot v nekekšni črni luknji, blokirana za vsak občutek. V današnjem blogu bom poskusila odgovoriti na njeno vprašanje, zakaj v tem trenutku ne more čutiti njegove prisotnosti, bežnega dotika ali pa vsaj slovesa v sanjah. Današnji blog namenjam razlagi, kako izguba v življenju vpliva na naše sposobnosti zaznave oz. na naše nadčutne sposobnosti.

Že v začetku bi želela poudariti, da ne podpiram nekega prisilnega stika in iskanja stika s pokojno osebo, kajti kdor se je odločil, da prestopi na drugo stran, nas mora sam priklicati in ne obratno. Menim, da je zmotno klicati takšne ali drugačne duhove, to pa zato, ker sem v preteklosti šla velikokrat predaleč in nikoli ne vemo prav gotovo, koga “imamo pred sabo”, vsaj dokler tega ne počnemo dovolj časa, da postanemo dovolj samozavestni in energetsko zaščiteni za takšne “igrice”. Odprti bi morali biti le za stike, ki so spontani, brez nekega siljenja, ki konec koncev zadošča le našemu egu.

A če se vrnem k osrednji temi današnjega bloga, običajno obstajajo trije razlogi, zakaj ne moremo čutiti stika z osebo, ki je odšla v t.i. drugi svet.

Prvi razlog leži v tem, da nismo sprejeli smrti bližnje osebe. Ne govorim o prebolevanju, ki mora kot takšno skozi različne faze in je časovno precej dolgo. Najsi pride smrt nenadoma ali po dolgi bolezni, vedno se počutimo najprej izgubljeno in ne moremo verjeti tistemu, kar se je zgodilo. Ni moja naloga na tem mestu poudariti, kako pomembno je sprejeti smrt kot del življenja, kajti samo ta korak nam lahko pomaga najti izgubljeno vedrino in smisel, predvsem pa nam odpre nova obzorja, novo razumevanje življenja, nove vrednote oz. njihov vrstni red.

Drugi razlog lahko iščemo v naših dvomih, da smo tega sposobni. Če ne verjamemo v posmrtno življenje, v to da se naše bivanje nadaljuje, ne moremo niti prepoznati stika ali srečanja, ki smo ga deležni. Zveni neumno, a to ni. Ko verjamemo, da se nismo sposobni dovolj dvigniti na duhovnem nivoju, zgradimo okoli sebe v tem smislu nepremostljiv zid. Vsi smo sposobni zaznati in čutiti stvari, ki niso vidne našim očem. Dvom nas omejuje in naša prepričanja prevladajo našim sposobnostim.

Kot zadnji razlog navajam uporabo različnih percepcijskih kanalov. To je tudi najpogostejši razlog, zakaj ljudje ne morejo oz. ne pridejo v stik s svojim angelom. Včasih čutimo neko prisotnost, spet drugič nas zmrazi ali pa se nam nekdo pojavi v sanjah. Ne obstaja samo en pravi kanal. Obstaja pa človekova “občutljivost” in intuicija. Dokler ne sprejmemo, da obstajajo različni kanali za zaznavo in dokler se jim ne odpremo, lahko vedno dvomimo vase in več možnosti je, da namesto našega srca, govorijo z nami naši strahovi. Takrat res ne gre za intuicijo, temveč za igrice našega uma.

Ko pa sprejmemo svoje čute in zaznava, ne gre več za nobeno navezanost ali sebično željo po tem, da na silo vzpostavimo stik s pokojnim, vse postane takrat bolj ubrano, duhovno in brez ega.

Upam, da sem s svojim zapisom razširila pogled na to občlutljivo temo in da bi vsem postal kontakt s svojimi pokojnimi realnost, kot oaza sredi puščave in ne več kot le banalen privid.