Ko pričnemo delati na sebi, vpeljati v svoje življenje samo-refleksijo, ko začnemo gledati preko zidov naših prepričanj, se prej ali slej srečamo z maskami, ki smo si jih nadeli misleč, da nam pomagajo skozi življenje. Nekako pridemo do točke, ko spoznamo, da nam te maske niso v pomoč, temveč v veliko oviro pri doživljanju sebe in sreče, ki se skriva v nas.

Danes bom zato pisala o pristnosti človeka, kako živeti v stiku z najbolj resničnim delom samih sebe, kako se znebiti potrebe, da skrivamo sami pred sabo neke nerazvite dele naših osebnosti, našo lastno krhkost za neko masko.

Vsi smo si ustvarili neko svojo masko, da bi sebi in drugim prikrili del svoje osebnosti, ki je zelo neprijetna našemu egu. Ego si namreč želi predstavljati zunanjemu svetu kot da je vsemogočen in popoln in določeni deli naše osebnosti niso skladni s to njegovo “potrebo”. Ob osebnem razvoju pa spoznamo, da se ne potrebujemo (oz. niti ne smemo) skrivati, da moramo priti v stik z zunanjim svetom z večjo mero svobode in zavedanjem samih sebe in da lahko vedno delujemo, ne da bi potrebovali stalno potrditev iz zunanjega sveta. Prav ta potreba po potrditvi nas velikokrat prisili, da dodamo na staro masko neko drugo in pozabimo, koliko mask nosimo na svojem obrazu.

Odvreči svojo masko ali svoje maske ne pomeni, da lahko vedno in povsod izražamo svoje impulze in čustva, ne da bi se zavedali, kako lahko z njimi ranimo svoje bližnje. Odvreči svojo masko ne pomeni, da dovolimo našemu notranjemu otroku, da počne tisto, kar se mu zazdi, temveč nekaj drugega; svojemu notranjemu otroku takrat prepustimo prostor, da ga vzgajamo, ko spoznavamo meje kot meje, ne pa da ga spodbujamo v svojih otročjih reakcijah in izpadih. Na tem mestu se veliko ljudi izgubi, ker meni, da če živi preko svojega notranjega otroka, ki mu nikoli ni dolival prave ljubezni, da odvrže svojo masko. Odvreči svojo masko pomeni čisto nekaj drugega. Od nas zahteva neko mero odgovornosti.

Odvreči masko v resnici pomeni, da sprejmemo sebe in druge, da spoštujemo sebe in ostale. Odvreči masko pomeni prevzeti pozicijo zrele osebe, ker živimo v svetu medsebojnih odnosov in omejenih dobrin, ki nas na neki stopnji lahko tudi omejujejo. Ko odvržemo masko, nismo več odvisni od potrjevanja s strani drugih, seveda ostajamo občutljivi in sprejemljivi do njih, a jih ne jemljemo kot kakršne koli kazatelje za našo notranjo resnico. Takrat zaupamo svojemu notranjemu glasu in potrebi po duhovni rasti, začutimo odgovornost za svoja dejanja in nismo več izpostavljeni konformizmu in sprejemanju družbenih resnic kot svetih.

Ko odvržemo svojo masko ne pomeni, da moremo vzeti masko dol z obraza tudi svojemu bližnjemu. V kolikor je naš bližnji zadovoljen s svojimi lažmi, je to njegova izbira. A tu se vse konča, ne mešajte svojo pristnost z odkrivatanjem drugega. Vsak mora biti najprej pošten do sebe. Ni naša naloga, da kažemo s prstom na maske drugih, dovolj je, da sami (od)rastemo. Drugih ne moremo spremeniti, lahko spremenimo sebe in to je največje sporočilo, ki ga lahko prenesemo na drugega. Zapomnite si to. Vzgajajte svojega notranjega otroka, ne dovolite mu, da se ukvarja z drugimi, ko bi se moral sam s sabo.

Ko pričnemo zaupati svojemu notranjemu glasu, da prisluhnemo tistemu, kar si sami želimo biti, postanemo zvesti sami sebi. Ko prisluhnemo v tem oziru drugemu, postanemo njegova zrcalna slika. Poistovetimo se z njegovim glasom in prevzamemo njegove želje in vizije, ne naših. Ko smo zvesti svojemu notranjemu glasu, lahko pričnemo živeti življenje, ki nam je namenjeno in ki nam ga niso oblikovali drugi. Vsak zase pozna svojo pot, nihče drug je ne.

Ljudje, ki so zvesti sami sebi, so srečni. Vsi ostali so zvesti mislim in prepričanjem drugih. Ko postanemo zvesti sami sebi, lahko odvržemo vse maske, tudi tiste za katere smo mislili, da smo mi sami.

Pri tem je zelo pomembno, da živimo svoja čustva in jih ne tlačimo. Tega smo vajeni že tako dolgo, da se velikokrat sploh ne zavedamo lasnih čustev. Ko smo jezni, bodimo jezni. Zavedajmo se svoje jeze, frustracij, stresov. Nikoli si ne bomo mogli pomagati, če ne bomo poznali svojih lastnih čustev. Ko se ne znamo zavedati svojih čustev, je pristnost toliko bolj pomembna.

Zadnji korak k pristnosti je živeti v sedanjem trenutku, kajti vse, kar ni pristno, prihaja iz preteklosti ali prihodnosti. Kar je bilo, je bilo in če nosimo prtljago iz preteklosti, ne bomo nikoli mogli biti pristni v sedanjosti. Vse, kar še ni bilo, tudi še ni bilo. Če bomo skrbeli za prihodnost, bomo sami sebi rezali krila v sedanjosti. Ko smo resnični v sedanjem trenutku, smo zares pristni. Biti tukaj in zdaj, pomeni biti pristni. Ne v preteklosti ne v prihodnosti, temveč tukaj in sedaj za vso večnost.

Naj tej točki se ni več treba truditi govoriti resnico, kajti ko smo pristni je vse, kar mislimo in rečemo, resnično.

slikovno gradivo: wallpaperscraft.com,wall.alphacoders.com