Današnji blog namenjam bralki, ki me sprašuje, kaj menim o tem, da si lahko posameznik prikliče v življenje svojega popolnega partnerja. “Kako lahko pritegnem pravega partnerja, kajti počutim se izjemno osamljeno?” Pred časom sem veliko pisala o dušnem plamenu in dušah dvojčicah, a še vedno je v družbi – kljub “trdemu” soočanju z realnostjo –  prisotno prepričanje, da lahko sami prikličemo k sebi svojega sanjskega princa.

Menim, da ni nobene težave v samem klicanju, temveč v nas samih in prepričanjih, ki jih imamo o partnerstvu. Še vedno radi projiciramo v partnerja tisti del sebe, za katerega mislimo, da ga nimamo in za katerega upamo, da nas bo v nekem smislu dopolnil. A če na tem mestu pomislimo na Zakon privlačnosti; kjer podobno privlači podobno; kako lahko pritegnemo k sebi človeka, ki nas dopolni in ne le potrjuje tistega, kar imamo? Najbolj smiselno na tej točki bi se bilo treba vprašati, zakaj si želimo osebe, ki bo nekaj “kompenzirala” in ne česa drugega? Gre pri tej želji res za to, da si želimo priklicati našo dušo dvojčico oz. dušni plamen?

Pomislite, če iščete osebo, ki bo (po)skrbela za vas, boste najverjetneje preklicali k sebi osebo s podobnimi potrebami, a tega ne boste sposobni sprevideti takoj. Dejstvo je, da ko iščemo kompenzacijo v odnosu, ne moremo ustvariti nekega uravnoteženega, zdravega ali stabilnega odnosa. Ravno nasprotno, na ta način gradimo odnose, ki se na začetku hranijo s potrditvami, z ljubeznijo in pripravljenostjo prilagajanju, nato pa nam na pladnju prikažejo naš osebni “primanjkljaj”, ki smo ga vložili v našo izbiro.

Ko zaljubljenost enkrat mine, smo počasi počasi sposobni videti partnerja za tisto, kar je, čarobnost izgine in pričnemo spoznavati vse napake, ki delujejo kot ogledalo našim. To pa se lahko prelevi v popolno travmatičen dogodek.

Če se vrnimo k teoriji o dušnemu plamenu, ta na nobenem mestu ne govori o “popolnem odnosu”. V svoji osnovi so dušni plameni del ene duše, ki se je razdelila na dva dela, da je lahko na ta način pospešila svojo duhovno rast na Zemlji. Prav zaradi tega se takšni dve duši prepoznata kot Eno, kot del neke Celote. To pa nima nobene povezave z našo romantično predstavo osebe, ki nas bo dopolnila in nam podarila popoln odnos.

Če si želimo uravnoteženega odnosa, brez medsebojne odvisnosti, moramo najprej poiskati našo notranje ravnotežje in imeti sami s sabo zdrav odnos. Zdrav in ne popoln odnos, kajti ko se soočamo z drugim, smo vedno prisiljeni, da prestopimo naše “področje udobnosti”, vse to nas sili tudi v krize, ki so potrebne za našo rast kot človek. Če ne znamo biti sami, je zelo težko, da znamo biti z nekom drugim v pravem smislu besede. Če ne znamo ljubiti samega sebe, bomo težko dobili nekoga, ki nas bo ljubil tako, kot si mi želimo, kajti vse bo vedno projekcija nas samih in naših pričakovanj. Naš partner je naše ogledalo, je oseba, ki zrcali naše manjke in ljudje, ki tega ne znajo sprevideti in sprejeti, pripisujejo vsako napako in odgovornost svoji boljši polovici.

Zato je pomembno, da delamo na sebi in da se učimo iz naših napak. Da vidimo širšo sliko odnosa in ne gledamo nanj le preko svojih čustev. Ne glede na izziv, ki vam jih daje ali vam jih je dajal kateri koli odnos, si zapomnite, da je šlo vedno za priložnost vaše osebne rasti. Naslednjič pa lahko naredite vse to boljše.

slikovno gradivo: ralinart.deviantart.com, www.mysterium-jewellery.co.uk