Malokdo pozna pravo moč ljubezni. Ko te moči ne poznamo in je ne znamo pravilno uporabljati, lahko hitro postanemo žrtev njenih skrivljenih verzij. Kar nam v resnici povzroča težave v življenju in medsebojnih odnosih, ni ljubezen, temveč upiranje ljubezni.

Ljubezen ima neverjeten potencial razsvetljenja, kajti njene luč ima moč, da posveti na še tako zatemnjene kotičke naše duše in osebnosti. S svojo svetlobo pripelje na dan tudi tiste naše lastnosti, ki bi jih želeli skriti daleč stran pred ostalimi. Ko te lastnosti in deli naše osebnosti – s pomočjo ljubezni- priplavajo na dan v nekem našem odnosu, zgradimo poseben zid in hitro obsodimo drugega, da je vir naše bolečine. To počnemo, ko ne poznamo ljubezni in njene prave moči. Vsi odnosi, pri katerih odkrivamo moč ljubezni, najsi bo to na pozitiven ali negativen način, so karmični odnosi in srečanju z dušo, ki je z nami karmično povezana, pravimo karmično srečanje.

Srečanje dveh duš je vedno v naprej določeno; dan in kraj sta izbrana, še preden pridemo na ta svet; kar nam je dano pod svobodno voljo je le, da sami odločamo, kako bomo reagirali na to srečanje. Tu se skriva ravnovesje med svobodno izbiro in predestinacijo.

Pravih naključij v našem življenju ni. Kot sem že pisala v prejšnjem blogu o Dušah dvojčicah ni redkost, da se dve duši dvojčici srečata, redko je, da se kot takšni prepoznata in da lahko to izkušnjo doživita kot to, kar je. Velikokrat se namreč zgodi, da ena od duš zavrne možnost združitve z drugo.

To se zgodi, ker sta duši kot individuumi v preteklih inkarnacijah prišli do drugačnih spoznanj in sedaj si načini vračanja ljubezni niso niti malo podobni. Duša pride v stik z drugo dušo vedno na podlagi resonance (podobno privlači podobno, zakon privlačnosti): osnovno čustvo Ljubezni deluje kot magnet, vendar zaradi tega, ker duši ljubita na različna načina, magnetna privlačnost izgine.

Še bolj težavno je, ko se magnetna privlačnost nanaša na našo temnejšo plat, torej tisto plat, ki je še ni osvetlila Ljubezen in ki je lahko zelo podobna naši duši dvojčici. Tudi v tem primeru magnetna privlačnost počasi pojenjuje, kajti ena od duš poskuša osvetliti temno plat druge, ki ji onemogoča, da bi bil drugi sposoben ljubezni. Skratka ena od dveh duš se uči ljubiti in njena luč je preveč močna, da bi jo lahko temnejša plat druge duše, ki še ni sposobna prave ljubezni, sprejela.

Še ena možnost obstaja in ta je mogoče najbolj preprosta, ena od duš ima drugačne načrte v tej inkarnaciji, želi si naučiti druge lekcije. Srečanje s svojo polovico je sicer določeno, vendar le kot veliko učno izkušnjo in ne kot neko možno zvezo.

V obeh primerih, ko dušam ni namenjena združitev v tem življenju, je lekcija, ki bi se jo morali naučiti, ta, da se prepustimo, da pustimo naši duši dvojčici, da gre, kamor je namenjena, kajti najpomembnejša lekcija v ljubezni je ta, da pustimo svobodo tistemu, ki ga ljubimo.

Bolj kot želimo, da drugi ostane ob nas, bolj je naša ljubezen osnovana na egoizmu; v takšnem primeru naša ljubezen ni usmerjena v drugega, temveč v naš lasten ego, k našemu zadovoljstvu in ne k skupni izmenjavi tistega, kar nas hrani.

Ko nekomu pustimo, da odide stran, to ne pomeni, da nas bo oseba zapustila za vedno; ko nekomu pustimo oditi, mu damo možnost izbire smeri in nič ga ne bo oviralo, da se bo k nam vrnil z drugačno zavestjo. Na nivoju duše smo vedno povezani. Poskušati zadržati drugega je znak ne-ljubezni, prav zato si duša izbere takšno pot zavedanja ljubezni pred samo reinkarnacijo in nato obstane v tej boleči preizkušnji; da se lahko nauči, kaj je prava ljubezen. In ne samo to. Trmasto vztrajati za nemogočo ljubezen povzroča le bolečino: ni ljubezen, ki nam ni vrnjena tista, ki nam povzroča bolečino, temveč naša navezanost nanjo.