Verjetno ste že vsi kaj slišali o dušah dvojčicah, ki so nekoč bile eno in se ločile, preden so prišle na Zemljo. Ves naš občutek nepopolnosti oz. neizpolnjenosti in nedokončanosti naj bi izviral iz tega, da smo la polovica nečesa najpopolnejšega in najbolj smiselnega v našem obstoju.

Še preden se bom potopila v temo duš dvojčic, bi želela izpostaviti, da je zelo poenostavljeno in nepravilno mišljenje, da se duše dvojčice reinkarnirajo v vsakem življenju v moškega in žensko, ki se srečata in ljubita do konca svojih dni. Včasih se ti duši prepoznata kot mati in sin, mlad fant in starec pred smrtjo, umetnik in njegov navdih … seveda so tudi določena življenja, ko se srečamo in prepoznamo kot osebi, ki se lahko ljubita in to ljubezen tudi doživita. Nič ni pri tem gotovega, razen tega, da se morata ti dve duši prej ali slej najti.

Nekje sem prebrala, da če je karma dveh duš dvojčic takšna, da jih bo združila, se bo to zgodilo v vsakem primeru, ne glede na to, kako bosta v življenju zabredle daleč druga od druge. A v kolikor ni, ne moremo narediti prav ničesar, kar bi spremenilo tok življenja. Nobeno srečanje v našem življenju ni naključno, vsak odnos, posebej ljubezenski, nam nudi možnost osebne rasti, da preko njega prepoznamo svoje notranje dinamike in jih tudi presežemo. Ljubezen med dvema dušama dvojčicama je dragoceno učilnica evolucije dveh duš.

Srečanje dveh duš je vedno v naprej določeno in če pogledamo na svoja življenje ni niti tako izjemno kot dejstvo, da se duše prepoznajo in da so pripravljene živeti izkušnjo, ki so jo prišle opraviti. In kaj nam onemogoči, da se prepoznamo drug drugega kot tisto, kar v resnici smo? Mi sami in naši strahovi. Predvsem pa vse tisto, kar pri sebi zavračamo. Prav zaradi tega je potovanje k svoji duši dvojčici potovanje k samemu sebi; da osvetlimo tisto, česar pri sebi ne maramo in sprejmemo in je hkrati tisto, kar nam v resnici onemogoča živeti in doživeti ljubezen v vsej svoji popolnosti in širini. Če sami sebe zavračamo, kako lahko pričakujemo od ostalih, da nas sprejmejo?

Opazovati in prisluhniti samemu sebi ter nazadnje sprejeti tiste lastnosti in notranje dinamike, ki se nam lahko zdijo napačne, a če se poglobimo vanje, najdemo vedno nek smisel v njih, pa vendar poiskati možnost, da jih izrazimo na nek pozitiven in ljubeč način, je znak ljubezni do sebe. Samo ko smo sposobni prisluhniti sebi in poznati sebe, lahko prisluhnemo svojemu bližnjemu in ga prepoznamo kot tisto, kar je. Komaj na tem mestu se prične klicanje in srečanje svoje duše dvojčice; ko smo pripravljeni prisluhniti sebi.

Nikoli nisem dvomila, da dve duši dvojčici določita datum in kraj, kjer se srečata, spremenljivka v tej zgodbi je le reakcija posameznikov, torej svobodna volja, ki nam jo pušča naša duša. Vse je na nek način zapisano na naši dlani in kar je še bolj pomembno kot samo srečanje je to, da se duši prepoznata in sta pripravljeni živeti to izkušnjo na odprt način.

Prvo srečanje je vedno usodno. Osebi čutita -vsaj na podzavestni ravni- močno privlačnost, ki ni nujno fizična, počutita se povezani na nek skorajda čaroben način in občutek domačnosti in bližine spremlja besedo za besedo. Po tem prvem stiku se lahko zgodba razvije v dve smeri, ali se duši prepoznata in približata, ali pa se ločita, ker v tem življenju nimata skupne izkušnje ljubezni. Druga zgodba je lahko zelo boleča za posameznika, ki si ljubezen želi, a če je v tem življenju prišla njegova polovica opravit drugo lekcijo, je ne bo nič premaknilo in pripravilo, da prepozna tistega, ki ga ima pred sabo.

Najbolj me privlači misel, kako duši dvojčici živita vzporedno drug ob drugemu še preden se prepoznata. Med njima je od prve inkarnacije posebna vez, drobna nitka, ki je nič in nihče ne more pretrgati. Včasih se zgodi, da je razlika v letih dveh duš dvojčic precej velika, a če bi obe življenji postavili drugo nad drugo in narisali grafe visoke sreče in bolečine, bi opazili, da sta obe trpeli ali se pa radostili v istem času. Ko ena duša izkusi bol, jo tudi druga, pa čeprav na drugi ravni, v drugi obliki in z drugo zavestjo.

Ko se dve duše dvojčice srečata in prepoznata ter delita svojo ljubezen, jo širita vsem ostalim, kajti njuna naloga v tem življenju je širjenje Ljubezni.

Najpomembnejše pri vseh naših odnosi je to, da se zavemo, da vsak nosi v sebi svoje seme in svoj smisel. Nekoga srečamo zato, da se mu oddolžimo še iz prejšnjih življenju, drugi nam predstavlja ogledalo, da se lažje prepoznamo, tretji spet nas želi naučiti neko lekcijo oz. jo želi prejeti od nas. Ko bomo sposobni gledati na vse naše odnose z nekim višjim smislom, nam bo veliko lažje prepoznati našo izgubljeno dušo dvojčico.

slikovno gradivo: neznan avtor (mala), Andreja Ladra (velika)