Vsak se odpravi na svojo duhovno pot iz različnih razlogov. Med nami pa skoraj ni takega, ki v sebi ne bi nosil izziva, ki ga mora nujno premagati in prerasti, če želi resnično kam priti na izbrani poti. Danes se dotikam precej občutljive teme, lažje je namreč govoriti o Ljubezni, ki nas obkroža, kot pa o bolečini, ki nas blokira. Današnji blog namenjam otroškim travmam, torej vsem tistim dogodkom v naši preteklosti, ki so služili kot povod občutkov nemoči in hkrati občutka odsotnosti varnosti; govorim o vseh dogodkih, ki vključujejo spolno, fizično in verbalno zlorabo, nasilje v družini, nestabilno ali nevarno okolje v času našega odraščanja, ločitev staršev, zanemarjenost, ustrahovanje, bolezen ali smrt. Verjetno bi se našlo še več takšnih dogodkov, ki nam povzročajo čustvene in psihološke težave, a želim se osredotočiti na to, kako te dogodke “razčistiti” in zaživeti naše življenje ter posledično duhovno rasti.

Čeprav zgleda na prvi pogled vse sivo in pravzaprav nemogoče, so ravno te travme sila, ki nas lahko pripelje iz teme na svetlo.

Prvi korak pri reševanju vsake travme je ta, da si priznamo, da smo nekaj doživeli in prepoznamo travmo za tisto, kar je. Sama sem imela pri tem koraku ogromno težav, kajti prav določen travmatičen dogodek je blokirala moj spomin. Preprosto sem se spominjala določenih dogodkov do ene točke, nato pa je sledila le tema. Moj zelo dober obrambni mehanizem mi je onemogočil, da bi lahko do konca premlela, kaj se mi je zgodilo. Pri svojih ljubljenih osebah sem opazila, da so radi zmanjševali pomembnost teh dogodkov oz. se pretvarjali, da se ni nič zgodilo. Imam prijatelja, ki je bil v otroštvu spolno zlorabljen in je dolga leta kljub temu, da se je moral soočati s tem dogodkom, zmanjševal njegovo vrednost. Pri tem je nastal problem, ker je na ta način samo podlegel občutkom lastne krivde.

Edini način, ki omogoča zdravljenje je ta, da si priznamo, kar se je zgodilo in da se zavedamo, da nismo odgovorni zanj.

Drugi korak je prevzeti nazaj nadzor nad travmatičnim dogodkom. Bodite pozorni tudi pri tem koraku; sama sodim me tiste, ki so se zaradi travmatičnih dogodkov, razvili v osebnosti, ki želijo imeti nadzor nad vsemi življenjskimi situacijami. Občutek izgube nadzora v preteklosti me je prisilil, da sem začela verjeti, da brez nadzora – predvsem nad sabo – ne morem varno živeti. Pazite, da prevzamete nadzor nad bolečino in ne nad vsemi ostalimi, kajti v nasprotnem primeru, boste tako kot jaz, sporočali Univerzumu, da mu ne zaupate, to pa pelje čisto drugam kot k zdravljenju.

Večina doživlja ta svoj občutek nemoči na povsem drugačen način, takšni ljudje delujejo ves čas kot žrtve in vse svoje življenje osnujejo na pretekli bolečini. Preteklosti tako prepustimo, da ima nadzor nad sedanjostjo. Ko enkrat “osvojite” svojo bolečino, preide ta pod vaš nadzor. Pri tem drugem koraku gre za to, da se prepustimo življenju, da smo pripravljeni opustiti svoje stare obrambne mehanizme in se zavedati, da nismo več otrok, ki potrebuje oporo, da hodi – s tem si boste povrnili nazaj nadzor nad svojim življenjem in začeli zdraviti bolečino.

Ena od najpogostejših napak ljudi, ki nosijo v sebi bolečine takšnih travm je, da se izolirajo od ostalih. Tudi sama sem to počela veliko časa, pa ne zaradi občutka sramu ali strahu, da bi me kdo zaradi tega zavrnil. Ko o nečem nisem govorila, sem verjela, da s tem zmanjšujem moč travme. Velik del procesa zdravljenja pa je ravno povezovanje z drugimi. Niti zdaleč ne pravim, da moramo z vsakim deliti svoje travme, ravno obratno, izbrati moramo osebo, ki ji zaupamo. Začutiti moramo, da nismo sami.

Pomemben korak pri osvobajanju od travme je tudi ta, da skrbimo za svoje zdravje: vaša sposobnost spopadanja s stresom se poveča, če ste zdravi in imate v življenju neko rutino, ki vam zbuja občutek varnosti.

Šele ko pridete tako daleč, se lahko pričnete učiti pravega pomena sprejemanja in opuščanja. Če nekaj sprejmete, to še ne omeni, da se z nečim strinjate. Sprejeti travmo pomeni, da ste se odločili, kaj boste z njo naredili. Imate dve izbiri, lahko se odločite, da travmi dovolite, da še vedno vpliva na vašo sedanjost ali pa se odločite, da jo “izpustite”. Opuščanje ne pomeni, da nekaj v trenutku izgine, pomeni le to, da ne pustite več svojim negativnim občutkom iz otroštva, da vas oropajo sedanjega življenja, ki je lahko lepo.

Travme iz preteklosti so močno povezane z našimi slabimi navadami in nezavednimi reakcijami. Veliko ljudi namreč uporablja otroške travme kot nekakšne bergle – v obliki grdih navad – ki jim pomagajo pri temu, da podoživljajo na zanje nek legitimen način bolečine in travme iz otroštva. Te nenadne reakcije delujejo le kot transferji, oseba se ne zaveda, zakaj se slabo počuti, pa vseeno v tem svojem doživljanju sedanjega trenutka in v tem svojem reagiranju, podoživlja svoje (bolj ali manj želene) reakcije v preteklosti.

Osebno se mi zdi pri vsakem delu na sebi najbolj pomembno to, da smo vedno potrpežljivi sami s sabo. Potrpežljivost je neke vrste ljubezni, ki si jo dovajamo, ko nam nekaj ne gre. Ko ste se resno poškodovali kot otrok, ste razvili podzavestni nadzor čustev kot so brezup, določene obrambne mehanizme in napačne vtise, ki jih je težko spustiti in zaživeti brez njih. Zdravljenje od otroških travm bo trajalo veliko časa in potrebno bo veliko trdega dela, da se boste uspeli rešiti teh občutkov. Zato bodite potrpežljivi sami s seboj in veselite se vsakega svojega ​​napredka ne glede na to, kako majhen se zdi. To je majhna zmaga v vašem procesu spreminjanja, ki bo na koncu pomagala v boju pri ozdravitvi vaših travm iz otroštva.

Ta blog seveda ni nek strokovni članek, ki vas vodi skozi proces zdravljenja otroških travm. Je le nekakšen opomin, da se moramo z določenimi aspekti naših življenje soočiti in če vidimo, da ne gre, se obrniti na usposobljenega terapevta ali podporno skupino.

slikovno gradivo: Jupiter Sofiane, mv79.deviantart.com, http://7-themes.com