5. januar, 2016PRAVA DUHOVNA RAST
Drage sestre in bratje, prava duhovna rast se dogaja v tišini in samoti. Okoli nje ni ognjemetov ali pokanja, ni odra ali farse. Je samo zlitje v sedanji trenutek in razumevanje bivanja. Prava duhovna rast je namenjena tistim, ki pustijo pred vrati svoj ego ter so pripravljeni stopiti brez prtljage v Novi svet.
Danes bi želela pogledati na duhovnost s perspektive, ki je v naši družbi velikokrat spregledana. To pa zato, ker se k duhovnosti najpogosteje zatekajo nesrečni ljudje s svojimi pomembnimi težavami in na ta način oblikujejo nek skupen konsenz glede tega, čemu služi duhovnost. Največkrat srečam ljudi, ki mi povejo, da so se odločili za duhovno rast iz neke svoje nesreče. Moj prvi učitelj Chi Gonga se je priključil učenju zaradi težav s hrbtenico. Nič kaj navdihujoč začetek – vsaj iz duhovne perspektive. Že dolgo se ljudje v stiski zatekajo k različnim tehnikam duhovnosti, da bi ublažili svojo bolečino. V tem ni nič narobe, a smisel duhovnosti ni v lajšanju težav in bolečine, temveč v osebni rasti.
V starodavni Indiji, je vsak učitelj preden je sprejel novega učena tega najprej vprašal, če je njegovo življenje urejeno. Če ima svoj vir prihodkov, uravnotežene odnose z drugimi in s sabo. Če je bil odgovor učenca negativen, ga učitelj ni sprejel k sebi. Zakaj? Ker se človek s težavami ne more osredotočiti na bistvo – katera koli tehnika tako postane samo sredstvo za lajšanje bolečine in nič drugega več.
Poznam ljudi, ki so iz sebe naredili ogromen preobrat s pomočjo različnih duhovnih tehnik; iz depresije so se dvignili na površje, uspeli premagati sebe in nato pomagati še drugim, a so redki in težko, da je bila samo neka duhovna tehnika tista prava odskočna deska. Tudi sama sem mnenja, da mora vsak, preden stopo na duhovno pot, najprej počistiti v svoji glavi.
Opažam, da se ljudje zelo radi priključujejo različnim skupinam, ki se na nek način ukvarjajo z duhovnostjo, recimo skupinam za meditacijo. A velikokrat na žalost ni osnova teh druženj želja po rasti, temveč po druženju. V tem seveda ni nič narobe, a ko pričnemo mešati prijateljevanje in deljenje izkušenj z duhovno rastjo, takrat popolnoma zgrešimo njeno pravo sliko.
Podobno se dogaja, ko si izbiramo svojega duhovnega učitelja. Posamezniki radi projiciramo vanj neke naše potrebe po mami ali očetu in namesto, da bi se od njega učili duhovnosti, ustvarjamo nove, zapletene odnose, ki nam znova le osvetljujejo težave, ki jih imamo v sebi. Zato se tako pogosto zgodi, da smo razočarani ob določenih izkušnjah, predavanjih, delavnicah. Naša nezrela projekcija nam samo pokaže, kako nezrelo stopamo po naši poti. A tudi to je potrebno. Tudi slabi učitelji, slabe izkušnje … da zbistrimo svoje misli in spoznamo, da lahko duhovno rastemo šele kot zrele in oblikovane osebnosti.
Seveda potrebujemo na svoji poti tudi nek zgled in občasno tudi pomoč. Kot človek, ki želi zgraditi sam svojo hišo, bo poiskal nekoga, ki je bil pri tej gradnji pred njim že uspešen. Naravno je in pravilno, da na svojih poti vprašamo osebo z več izkušnjami za nasvet, a že to, da želimo s to osebo imeti nek prijateljski odnos ali odnos starš-otrok, nas lahko hitro zapelje čisto drugam.
Vsak stopa po svoji duhovni poti sam. In izkušnje, ki jih na njej naberete, niso izkušnje, ki jih boste zlahka delili, to pa zato, ker jih ne moremo spraviti v besede, gre samo za izkušnje, za doživetja, za sedanje trenutke razumevanja sebe in videnja celotne slike bivanja. Ne gre za skrivnosti, ne gre niti za nekaj, kar se lahko proda. Vse, kar se kaže navzven, je samo iluzija.
Sama se zelo rad učim preko opazovanja drugih. Iz otroštva se spomnim veliko ljudi, ki so me v svojem navdahnili bolj, kot me je lahko kateri koli učitelj s posebnim šolanjem in certifikatom. Ko sem bila še zelo majhna, je v vasi, kjer je živela moja mama, živela ena precej stara in zelo revna gospa. A kljub temu, da je bila revna in da je imela v svoji kuhinji le nekaj sestavin iz vrta, je znala pripraviti najboljšo mineštro, kar sem jih kdaj jedla. Iz tistega, kar je imela na voljo, je naredila umetnijo. Še danes se rada spomnim nanjo, skromno ženico, ki je videla in izgubila moža med drugo svetovno vojno in ki je našla v svojem svetu tisti pravi sedanji trenutek, ki ga je prenesla preko hrane otrokom, ki nismo poznali lakote. Nič ni imela, a iz svojega niča je nekaj ustvarila in to delila z drugimi. Ko se zgodi razsvetljenje, ni okoli nas ognjemetov ali veličastnih pokov. Je samo trenutek, ko vidimo kapljico rose, ki drsi dol po bilki trave.
TO so pravi učitelji življenja in verjemite, da jih lahko najdete tudi okoli vas. Iz vsakega dne se lahko učite in duhovno rastete, pa čeprav je vaše življenje na videz preprosto in enolično. Samo oči morate odpreti za vsa čudesa in vse lepote, ki se skrivajo v njem.
slikovno gradivo: Vasilij Kandinsky
Navdihujoče kot vedno.
Se strinjam s tabo, a ljudje smo pač tako narejeni da se ne zmigamo, dokler nas nekaj ne udari. Potem pa iščemo rešitve in med njimi se nam zdi najboljša duhovnost. Za vse je nek razlog in okolje – življenje ki ga izberemo, nam nudi ravno tisto kar potrebujemo.
Prav presunlo me je kako si zadela mojo zgodbo. Duhovni učitelj, razočaranje, iskanje sreče izven mene! A za vsak trenutek in izkušnjo posebej sem hvaležna, saj mi je odprl oči in me pripeljal sedaj k temu branju. Vsak lahko najde navidh v sočloveku, tvoj opis z gospo in njeno umetnijo v kuhinji je prekrasen (danes kosta kuharsko mojstrstvo in najizjemneše sestanive na dosegu rok!). Skratka čudovit blog za katerega se ti zahvaljujem iz srca.
Kot vedno si zadela bistvo. Koncept duhovne rasti je v naši družbi, mislim na slovensko družbo, zgrešen. Veseli me, da si danes namenila besedo tej temi in tako kot sama znaš pokazala s prstom na vso neopaženo “duhovnost” ki je okoli nas in iz katere se lahko učimo. Bravo!
Draga Šepetalka angelov, hvala ker si danes pisala tudi o meni in mi pomagala videti širšo sliko mojega življenja. Tvoji blogi so kot poletni dež – dotaknejo se te ne nažen način a dokler se te ne dotaknejo, si ne predstavljaš svežine in življenja, ki ti ga nudijo.
Tudi jaz sem danes prevzeta od tvojih misli – na trenutke deluejo stroge, a daleč od tega. Ko pišeš Resnice jih pišeš na resen način, s spoštovanjem, katerega si zaslužijo. Najlepše je, ker nam vedno na koncu ponudiš iskirco upanja, navidh in nam pokažeš najobičajnejše stvari v Luči Ljubezni.
Meni se pa zdi, da bi lahko imela svojo Šolo Duhovnosti s tvojim znanjem in modrostjo. Vsak teden nam širiš odbzorja in nam daješ veliko. Hvala za tvoje delo.
Tudi jaz bi lahko pisal o vseh iizkušnjah in razočaranjih v mojem življenju, katere nisem znal prepoznati kot svoje napačne odločitve. Prekrasen blog vreden pohval in razmišljanja prav o vsaki misli posebej.
Še en edinstven blog, ki je obogatil današnji dan. Hvala, ker daješ tako kot gospa, ki te je navdahnjena.
Zadnji trik nasega ega je da nas preprica da se ukvarjamo z duhovno rastjo medtem ko se zares ukvarjamo le z njim. Zato toliko drame okoli tega.
Verjetno je ta blog zbodel mariskaterega guruja 🙂 Zelo dobro napisano in Martina se 100% strinjam s tabo.
Bracken, ko si na “ego tripu” te vse zaboli, tudi tisto kar ti ni namenjeno. Ego trip v svoji najčistejši obliki 😉
Treba je veliko puguma da si lahko priznaš zakaj se zatekaš k duhovni rasti. Itak da večina gleda nanjo kot na nek “escape”, zato je tako pomembno da si o tem pisalatočno tako kot si: Pošteno, odrkito brez napihovanj.
Čestitke za ta tvoj blog, ki bi ga mogli prebrati vsi tisti ki širijo ta zgrešen pogled nanjo.
Zelo zanimivo branje. Ti da misliti kako imamo vsi okoli sebe ljudi od katerih se lahko kaj naucimo.
Zelo vesela sem da obstaja ta blog, ki je edini na tem našem spletu namenjen pravi duhovnosti. Tisti res pravi in iskreni. Vedno znova prihajam do spoznanj, da karkoli sem se v živjenju sama naučila oz je samo od sebe prišlo k meni ko mi je bilo namenjeno, vse to mnogi prodajajo ljudem, ki sploh ne razumejo za kaj gre. In ki, kot si rekla, hodijo na razne meditacije samo zaradi druženja, organizirane so pa v prvi vrsti zaradi zaslužkarstva. Tako sta obe stranki zadovoljni in to je tudi v redu. Zanje. Žal mi je samo to, da nekateri služijo na nesrečnih, naivnih in celo bolnih ljudeh. To je grdo in tudi to se povrne. Tako je kot praviš: duhovni učitelj ti je lahko samo skromna in revna oseba. Tudi božja energija je za vse zastonj, res ne vem kako nekateri mislijo da jo lahko kar prodajajo in se hkrati razglašajo za neke guruje, ker bi bili radi slavni? Prvo pravilo je da ostaneš skromen in svoje sposobnosti deliš z drugimi če jim želiš pomagati. Iskreno. Tako kot ti draga Šepetalka.Vse dobro se ti itak povrne.
In tvoji komentatorji razumejo. Sem vesela da nas je toliko in še več nas bo. In hvala, ker ne prodajaš na tej strani raznih angelskih dišav, totemov in podobnih neumnosti 🙂