Danes pišem o temi, ki me precej boli, pišem o tem, kako ljudje neupravičeno posegajo v življenja svojih bližnjih ali malo bolj oddaljenih. Ko sprejemajo odločitve za druge, ko posegajo v tuja življenja, ko si jemljejo pravice, ki jih v resnici nimajo, a jim jih podeljuje samo družba, v kateri živimo. Menim, da vsaka nevednost pelje v trpljenje in takšno trpljenje, namesto da bi sesulo stara prepričanja, oža srce in sposobnost sočutja do sočloveka in razumevanja širše slike življenja.

Moja slika trpljenja je sledeča; trpimo zato da lahko odrastemo, da se prerodimo, ker tistega trpljenja ne prenesemo več. Nekateri se preobrazijo v trpljenju, drugi se sesujejo in izumijo na novo. To je pravzaprav smisel trpljenja, da nas pripelje do tiste točke, ko ne zmoremo več biti tisto, kar smo do tistega trenutka bili in se preobrazimo v tisto, kar moramo postati. Na nek način nas trpljenje prisili, da odrastemo. Ko srečam na svoji poti oči, ki so veliko pretrpele, vidim v njih neko posebno modrost- neskončno spoštujem modrost, ki je zrasla na bolečini – vidim lepoto, ki jo je rodila solza, vidim biser, ki ga je rodila školjka.

Na žalost pa bolečina ne pripelje vedno do točke preobrata. Večini ljudem bolečina oža srce, oža misli in dejanja. Naša družba je polna trpečih ljudi, ki še niso prišli do “točke preobrata” in takšni ljudje s svojimi dejanji večajo gorje v sebi in okoli sebe. To so dejanja iz nevednosti in iz strahu, strahu da niso najpomembnejši. Ko postane materin strah večji od ljubezni in potrebe po zaščiti svojega otroka, ko postavi sebe pred njega, kaj naredi? Si vzame pravico, ki ji jo Narava ni dodelila. S svojim dejanjem poseže v življenje svojega otroka in mu odvzame nekaj, kar ji naša družba dovoli, a nekdo nad nami, s katerim nima zunanjega stika, ne. Pomislite na levinjo, ki je pripravljena s svojim telesom ščititi do smrti svoje mladičke. Kako bi se sklenil krog katere koli (živalske) vrste, če tega nagona v njej ne bi bilo več? Če ne bi bili mladički v nevarnosti pomembnejši kot njeno lastno življenje? Naša družba pa se je degradirala do te točke, ko spodbuja matere, da se postavijo pred svoje otroke. Pomembnejše kot otrokove pravice, so naša ozka prepričanja.

Človeška zgodovina lepo prikazuje naše zmote dojemanja, kar je bilo še pred leti sprejemljivo, danes ni več in obratno. A človekova narava ostaja kljub napredku ista, vodljiva na račun udobja. Nekoč kralj, danes pa država, uporablja vedno iste načine vodenja ljudi. Prejšnjo nedeljo sem verjetno po 6-7-ih letih prvič gledala poročila po televiziji. Po tako velikem premoru sem hitro opazila, kako dodatno je padla kvaliteta poročanja in koliko umetne emfazije je dodane v vsako novico. Že toliko let nazaj so bili množični mediji orodje vladajoče družbe, danes so se razvili v dodatno orodje poneumljenja in dodeljevanja navideznih pravic, ker je vladajočim nad nami tako bolj prikladno. Dodelimo jim občutek, da o nečem odločajo. Ampak o čem?

Nikoli mi ni bila všeč misel, “češ ta si je to izbral”, zato naj kar trpi. Sam si je izbral mamo, ki je kadila/postavljala sebe pred njega med nosečnostjo. Sam je izbral to nalogo. Ampak, a je kdo pomislil, da je “sam izbral to lekcijo”, zato da bi jo kdo okoli njega opazil in spoštoval to njegovo žrtvovanje? Kristus se je daroval ljudem na križu preko fizičnega in duševnega trpljenja, to nekateri izmed nas sprejemamo in spoštujemo. A čeprav gre za isto stvar, ki jo pri religiji ali zgodovini ljudje spoštujejo, jo ko se dogaja okoli njih, zavračajo oz. niti ne prepoznajo: “Svetloba se je lesketala v temi, a tema je ni doumela” . To se dogaja ves čas, ves čas se v temi naših prepričanj nekaj lesketa, a te svetlobe iz osebnih in precej sebičnih razlogov ne zmoremo videti.

Zaradi svoje nevednosti jemljemo ves čas nekaj, kar nam ni dano. In ko pride posledično do trpljenja zaradi naših dejanj, postanemo žrtve … svoje lastne nevednosti. Zato odprite svoje oči, zase in za svet okoli vas.

Vedno je nekdo pomembnejši od naših prepričanj. Zato ker tudi najbolj trdno prepričanje čas izravna in ga zamenja.

Slikovno gradivo Edvard Munch /Througu new eyes in Melancholy