15. december, 2015MEDOSEBNI ODNOSI
Drage sestre in bratje, medosebni odnosi so zrcalo našega notranjega sveta oz. odnosa, ki ga imamo sami s sabo. Šele ko smo pomirjeni v našem notranjem svetu, ko smo se sposobni brezpogojno sprejeti kot izraz čiste svetlobe in ljubezni, postanejo naši odnosi osrečujoči in kvalitetni.
Danes razmišljam o čustvih, ki nam pogojujejo življenje, ki nas pravzaprav vodijo ves čas brez pravega cilja. Naša čustva so kot oblaki, ki nevede letijo po nebu, “brez smotra, brez cilja, oblaki.” Vse to pa dopuščamo preprosto zato. ker drugega načina ne poznamo. Ko imamo nekoga radi, ko nekoga ljubimo, je prva stvar, ki si jo želimo, imeti nadzor nad ljubljeno osebo. To pa zato, ker si v resnici želimo nadzorovati svoja lastna čustva, ker pa jih ne zmoremo nadzorovati, ta željo prenesemo na osebo, ki jo imamo radi. Pričnemo se je lastiti in posledično trpeti, ko se tej naši potrebi po nadzoru prej ali slej upre.
Potreba po nadzoru ima lahko različne oblike, a vedno gre le za nekaj, kar pri sebi nimamo urejenega in zato zrcalimo v svoje partnerstvo. Vsi naši odnosi, najsi bodo to dobri ali slabi, govorijo o delu nas samih, o naši naravi in ljudje, ki niso sposobni ohranjati in negovati zdravih medosebnih odnosov, so le ljudje, ki nimajo v sebi potrebnega ravnovesja, ki omogoča enakomerno dajanje in prejemanje. Vem, da ni enostavno sprejeti, a naši medsebojni odnosi so zrcalo odnosa, ki ga imamo sami s sabo.
Čeprav se družba nenehno spreminja in kar je veljajo še za naše starše, za nas ne velja več, so neka osnovna čustva vezana na nas, kot je mišica vezana na kost. Tako smo preprosto narejeni in če je strah služil pračloveku, da je ostal živ, bi moral tudi danes služiti tej isti stvari. A ne služi več. Človek je spoznal, da lahko preko strahu najlažje nadzoruje družbo, zato tudi živimo v t. i. družbi strahu. Vsi mediji in ves kapitalistični svet deluje na principu strahu, na temu, da nas je strah , da ne bomo dovolj dobri ali sprejeti. Življenje pa je včasih hudomušna igra, in vsi vemo, da lahko postanemo dovolj dobri in sprejeti le takrat, ko nas ni več tega strah.
Ko vpeljemo v razmerje strah in potrebo po nadzoru, začnemo s tem razmerje dan za dnem rušiti. Namesto da bi dajali, polnimo luknjo, ki jo razjedata strah in potreba po nadzorovanju. Tisto, kar v resnici dajemo ni nič drugega kot lastni strah in dvom. Če dvomite v svojega partnerja, v koga v resnici dvomite? Vase, saj ste ga vi sami izbrali (oz. dopustili, da vas je izbral). Vsa čustva, ki vam jih kdorkoli prebudi, so vedno v vas in samo čakajo, da jih kdo sproži. Nihče v resnici ni odgovoren za vaša čustva, niti jih ne povzroči. Vse je vedno v vas in samo čaka, da pride na dan.
V vas je spravljena tudi brezpogojna ljubezen in občutek neskončne sreče, prav tako kot dvomi in razna prepričanja, le da se prvi dve nahajata globlje od površinskih občutkov. Do njih lahko pridete le z delom, kot lahko pridete do nekatere zimske zelenjave le tako, da jo izvlečete iz zemlje. Naša največja ovira pri tem niso ne premajhne sposobnosti, niti pomanjkanje časa. Naša največja ovira je lenoba, katere osnova je strah. Obožujemo svoje udobno življenje in raje kot bi stopili korak ven iz tega udobja, raje se izgubljamo v nekonstruktivnih odnosih, v ne izpolnjujočih življenjih in sanjarijah.
Za ljubezen in srečo sta potrebna pogum in volja. Prav tako kot za to, da lahko zaslišimo svoj notranji glas. Vsa angelska sporočila, ki jih tako ali drugače prejemate, so le klic vaše duše, da stopi ven iz kroga razočaranj in strahu ter odkrije resnični svet. Tisti svet, kjer so angeli prinašalci sporočil, kjer jih vsak posameznik zaznava, to je svet prihodnosti, za katerega vsi skupaj upamo, da bo postal svet naših otrok. Zato stopite vanj in naredite pot s tem tudi drugim.
slikovno gradivo: Vasilij Kandinsky
Sem prav očaran nad današnjo temo. Medsebojni odnosi zrcalijo naš notranji odnos, ker je edino kar poznamo. Ko si domišljamo da nekoga ljubimo, nas je strah da bi ga izgubili, ko pa nekoga resnično ljubimo, mu puščamo prostor in svobodo, ki dopušča tudi to, da nas nekoč ta oseba zapusti.
Naj pohvalim izbor slik, ki je drugačen kot po navadi. Zelo dobra izbira.
Mislim da je prav zaradi čustev težko gledat objektivno na svoje medsebojne odnose. Čustva nas zanašjo in vodijo (prav lepa je ta primerjava z oblaki!), predajamo se jim dokler nam je lepo. Ko iluzija mine vidimo kaj nam zares ostane. Hvala za izjemn blog poln nekih prebliskov in pomembnih informacij.
Ljudje smo čutna bitja. Ko ti oseba, ki je bila vedno odkrita prične skrivati stvari in ljudi je ne mogoče biti ne sumičav. Lahko to držiš v sebi in čakaš ali pa vržeš takoj na dan. Mislim, da samo z odkritim pogovorom, lahko gre tak par naprej.
Za mano je nekaj zvez s takšno rdečo nitjo. Mogoče jih je prekiniti z ljubeznijo in prav nič drugače.
Medosebni odnosi so tudi odnosi, ki ga imamo s kreatorjem. Ne gre za izbris negativnih lastnosti ega, temveč za prepoznavanje in korekcijo. In ja ..ne dvignemo se posamično ..temveč kolektivno.
Zelo lep blog. Sicer nisem tako razsvetljen kot Miha in mi misel na to, da bi me moja draga zapustila zelo zaboli. To, da me lahko zapusti je njena odločitev. To, da mi laže je tudi. Moja odločitev pa je, da ji oprostim napake, saj jih imam tudi sam. Kot moški lahko le povem, da sem občasno nadzoroval mojo partnerko, ker sem upal, da se motim in si potrdim, da sem jaz tisti, ki živi v ne realnem strahu. Zavedam, se, da kar sem počel ni zaupanje. Najhuje mi je pa bilo, ko sem dejansko videl, da mi res laže. Takrat si res želim razčistit, da lahko gremo dalje. Tako, je ona moje laži sprejela in mi jih oprostila, da sva se o tem pogovorila. Zavedam se pa tudi to, da morem sam pri sebi še veliko postorit. Ljubezen je pa edino čustvo, ki nas pelje naprej, na nas je, da se naučimo ljubiti. Pot je težka a potrebno je vztrajati in se na napakah učiti.
Še kako se strinjam s tabo. Moj bivši je bil tako ljubosumen da se ni dalo dihati v zvezi. Ni pomagalo nič, razen tega da sem ga pustila.
Človek deluje instinktivno, ko ga je strah. Dajmo obvladat strah, da ne bomo živeli z napačnimi mislimi.
Pohvale tudi iz moje strani za izbiro slikarja.
Sam bi ti priporočal še enega iz med najbolj znanih ” les Fauves ” slikarjev – Andre Derain.
Zelo dobro napisano. Vse kar je okoli nas je odraz tistega kar je v nas. Odnosi so pereča tema, ker je to en vsesplošen problem vzgoje.