8. september, 2015DUHOVNA POT
Drage sestre in bratje, duhovna pot je pot, na katero stopa posameznik z željo po duhovni rasti. Poti je toliko, kolikor je posameznikov in vsaka je prava za nekoga. Ni napačne poti, dokler sledite svojemu srcu in svoji lastni naravi. Le zaupajte svojemu notranjemu glasu, ki vas bo vodil v pravo smer.
Velikokrat pišem o tem, da obstaja za vsakega posameznika svojo duhovno pot, a zdi se mi, da premalo poudarjam, da je pot edinstvena prav zaradi naše edinstvenosti. Zato verjamem, da se lahko vsak lahko loti duhovnosti s svoje perspektive in nikakor ni res, da je katera boljša od druge. Menim, da če je človek zvest samemu sebi -kar pomeni, da pozna samega sebe, da je sprejel svojo naravo in živi v skladu z njo- je vedno na pravi poti.
Kar želim povedati je to, da se duhovna pot vsakega posameznika oblikuje po njegovi podobi. Duhovna pot je skratka odvisna od naše narave in danes bom poskusila predstaviti različne pristope k duhovnosti, ki so sami po sebi vsi pravilni, a zelo različni med sabo. Škoda se mi namreč zdi, da zato, ker vas nekod navdahne, stopite na njegovo pot in ne prepoznate svoje lastne. Kolikor je ljudi, toliko je načinov, a vseeno bom danes poskusila opisati tiste najbolj pogoste.
Ena od najbolj prepoznavnih podob duhovnega človeka je prav gotovo oseba, ki služi človeštvu s svojim sočutjem. To so ljudje, ki odkrivajo sami sebe preko nudenja pomoči svojim bližnjim. Takšnih ljudi običajno ne zanima vera kot sistem prepričanj, temveč vidijo svoj smisel in duhovno rast v služenju samem. V to skupino lahko spadajo zelo preprosti ljudje, kakor tudi visoko razviti posamezniki, ki so se osvobodili svojega ega. Seveda v to skupino ne spadajo tisti, ki sebe vidijo kot rešitelje, ki opravljajo dobra dela množici in ki jim drugi služijo kot objekt za izkazovanje svoje dobrosrčnosti.
Na svoji poti sem srečala veliko ljudi, ki so globoko verni in ki vedo, kaj pomeni ljubezen do Boga. Ti ljudje duhovno rastejo preko hvaležnosti, ko delijo svoja pozitivna čustva v svoji skupnosti, ko se učijo ponižnosti in preprostosti, lojalnosti in zvestobe do svojega Boga in pravil, ki jim jih ta nalaga. Ko ti ljudje sprejmejo, da so s svojim Bogom Eno, je zanje ljubezen do svojega bližnjega veliko lažja kot za druge ljudi. Menim, da je globoka vera ena trdnejših duhovnih poti, vendar moramo biti pozorni, kajti lahko zelo hitro preide tudi v ekstreme.
Potem so tu še močno intuitivni posamezniki, ki so ne glede na svoja prepričanja ali nagnjenja, deležni znanj, ki jih ostali niso. Ti ljudje zlahka kanalizirajo božja sporočila in znanja in zanje je običajno, da jim je duhovni svet bližje kot zunanji. To so ljudje z veliko nagnjenostjo do duhovnosti in zdi se, kot bi jim bila položena v zibelko. V sebi nosijo različne sposobnosti kot so videnje prihodnosti ali prejemanje različnih informacij na nenavadne načine. Sicer je pri takšnih posameznikih zelo velika nevarnost, da se ujamejo v krogu svojih sporočil in poslušalcev, namesto da bi razvijali kvalitete kot so ljubezen in sočutje, a vendar imajo takšni ljudje dovolj priložnosti, da spoznajo svoje zmote še v tem življenju. Razen seveda, če jih premami samopomembnost in ego.
Nato so ljudje, ki želijo vse razumeti in si izberejo duhovno pot preko svojega intelekta. To so posamezniki, ki si želijo razumeti Boga, človeško naravo, duhovno resnico – gre za prave teologe in filozofe. Ti ljudje so osredotočeni na razumevanje (recimo duhovnih tekstov) in jim je zelo težko sprejeti svojo čustveno naravo oz. srce.
Najtežje je v življenju srečati duhovne samotarje, saj se le-ti radi ločijo in rastejo v samoti ( v samostanih ali različnih zaprtih skupnostih). To je njihova pot, o tem ne dvomijo niti za trenutek. Zanje je samota del duhovne poti in le, če so prepričani, da so na njej dovolj napredovali, se vrnejo nazaj v družbo. Najslabše zanje je, da se krivijo zaradi svoje potrebe po samoti.
Seveda so potem še ljudje, ki preko joge ali različnih vrst meditacije iščejo svoje razsvetljenje. Skupin in načinov je ogromno in jih zato ne morem spraviti v en sam blog. Bi pa želela poudariti, da ni nujno, da spadamo vsi v eno skupino; nekdo se lahko prepozna v razumskem pristopu in želji po služenju ali pa v globoki veri in posebni intuiciji. Poti se lahko vedno prepletajo. Pomembno je le, da ne damo prednost nobeni razen tisti, ki je naša. In da se zavedamo, da imamo različni ljudje različne pristope, različne načine dojemanja in zato tudi duhovne rasti.
Zaupajte si, saj sami najbolj veste, kdo v resnici ste.
slikovno gradivo: soulbridging.com, www.viralnovelty.net
Lep pozdrav,
Vsakic na mestu in ravno pravi dan za objavo. Blog popolnosti 🙂
Hvala,ker delis z nami <3
Hvala, ker si <3
Prav navdihujoč blog, ni kaj. Večkrat sem že razmišljal o tem kako različni ljudje počnejo različne stvari in duhovno rastejo. Že na začetku si povedala, da je vsaka pot prava, če slediš svoji naravi. Resnično ne more biti pomebno ali se lotiš duhovnosti mentalno, fizično,spiritualno ali čustveno. Nakoncu se po mojem mnenju vse zlije v eno.
Tudi zame je bil to pravi dan, da sem prebrala vse to.
Že dolgo me žre dvom da ne počnem stvari prav in da se vsega lotim z napačne strani. Iz srca hvala.
Hvala! (Y)
Pravijo, da vse poti vodijo v Rim. Verjetno velja isto za razsvetljenje. Mogoče ne vodijo ravno vse, a vem da ni samo ena. Hvala ti.
Se strinjam, da je mnogo načinov in da ni enega pravilnega. Po drugi strani pa ne glede na pot lahko najdemo tudi veliko podobnosti med sabo. Mislim na željo, zavzetost, vero …Krasen blog za krasen dan. Hvala <3
Jaz sem se našla kar v dveh opisih. Vse je res kar pišeš. Preveč je enega primerjanja in moraliziranja kaj je bolj prav (vsaj v moji glavi). Ne predstavljaš si, koliko mi pomeni ta blog in kako hvaležna sem ker si takšen angel kot si!
Rada bi pohvalila današnji blog. Vedno pišeš sam smiselne stvari ki mi / nam pomagajo. Tudi danes si napisala nekaj zelo pomembnega , ker je res da smo si različni in edistveni in to je treba spoštovati. Za vse je en razlog in če je od nekoga vrnlina vera je ta njegova pot.Najslabše je da se krivimo za to kar smo in delamo stvari proti sebi. Ti si pa ena redkih, ki poudarja kako lepo je biti drugačen in tako lepo razložiš vse skupaj, da mi je vedno razumljivo.Hvala angel!
Po moje si zelo lepo povzela različne videke ljudi, kateri se ukvarjajo z duhovnostjo.Najbolj važno je da zaupmao sami sebi, da si dovolimo delati tudi napake (noben ni vseeveden) in da prepoznamo srečo v svoje življenju.