21. avgust, 2015POPLAČILO ZA DOBRA DEJANJA
Drage sestre in bratje, poplačilo za dobra dejanja zajema lahko zelo različne oblike; a dobro vedno gradi dobro, zato nikar ne skrbite; vse dobro, kar gre iz vaših ust, srca ali dejanj, pride nazaj k vam v obliki čiste ljubezni. Delajte dobro in prejeli ne boste nič drugega kot dobro.
Kot verjetno že vsi vemo, smo vsi poplačani za vsako dobro dejanje, ki ga naredimo, čeprav plačilo na prvi pogled ni vedno opazno. Kar nekaj ljudi mi je v zadnjem mesecu postavilo zelo podobno vprašanje; namreč kakšno je v resnici naše plačilo za dobra dejanja. Kar nekaj jih je med nami, ki se jim zdi, da služijo drugim, delijo ljubezen in strpnost … prejmejo pa njihovo nasprotje. Vsem tem namenjam današnji blog, v katerem upam, da bom podala tisti odgovor, ki ga v svojem srcu še ne znajo prebrati.
O zakonu karme sem že pisala in vem, da ga v večini vsi poznate. Ta univerzalni zakon pravi, da kar pošljemo v svet, dobimo nazaj. Sicer je oblika drugačna, a dobro množi dobro, slabo pač slabo. Nekako ni težko razumeti teh osnovnih pravil, saj jih že z ljubečim obnašanjem zlahka začutimo na lastni koži. Najsi bo oseba pred nami še tako trmasta, če bomo ves čas ljubeči z njo, bo prej ali slej prešla na višje frekvence. A vse to ne odgovarja na vprašanje, zakaj se dobrim ljudem vračajo slabo, ko delajo dobro.
Skrivnost je v tem, da vsi radi spregledamo isto stvar in to je ta, da ko delamo dobro, se nam srce odpira. In ravno odpiranje srca je poplačilo za marsikatero dobro dejanje. Ko delamo nesebično za druge, se nam srce vedno bolj odpira; vedno lažje ljubimo in vedno lažje sprejmemo sočloveka, pa če je še tako drugačen od nas. Vse to nas napolnjuje z neizmerno močjo, z večjim razumevanjem sveta in strpnostjo do vsega, kar nam je tuje in neznano. Pravzaprav je šele takrat naše srce pripravljeno na najpomembnejšo točko našega življenja: govorim o sočutju. Zamislite se nad tem, kaj ni največje poplačilo za vaša dobra dejanja vaše brezpogojno odprto srce?
Veliko ljudi, za katere si vzamem čas in jim poskušam pomagati, pravijo, da ne vedo, kako bi se mi zahvalili. A sama prejmem v času, ki jim ga namenim in energiji ljubezni, ki jim jo pošljem, v istem trenutku povračilo za svoje dejanje: moje srce žari kot sonce, odpre se kot cvet in zaradi tega postajam boljši človek.
Torej ko delite strpnost, ljubezen, prijaznost, pozornost … delate dobro svetu, a še posebej sebi. Poplačilo za vaša dobra dejanja je vaše srce. Z odprtim in ljubečim srcem ni v življenju nič nemogoče. Ko pa je srce v krču, stisnjeno in napolnjeno s strahom in zamerami, takrat pa je resnično zelo težko karkoli spremeniti.
Ko se dobrim ljudem godijo slabe stvari ne pomeni, da ne prejmejo plačilo za dobro, ki ga delajo. Pomeni le to, da se jim dobro vrača v drugih oblikah, ki jih naše zunanje oko ne more opaziti. Slabe stvari v življenju niso povezane z dobrimi dejanji; nanje moramo gledati kot na kazalec, ki kaže na področja, ki jih je še treba popraviti, ki jih ne razumemo prav in ki potrebujejo naš čas in dobro voljo. In vse to lahko naredimo, ko je naše srce odprto. Razumete sedaj čarobnost življenja?
Ko pomagamo človeku v stiski, pomagamo sebi v stiski. Danes potrebuje on našo pomoč, jutri jo bomo mi sami. Zato se ne zapirajte svetu, ki vas potrebuje. Saj ko se zapirate pred svetom in ljudmi, ki vas potrebujejo, se zapirate predvsem sebi.
Slikovno gradivo: Robert Donaghey, getwallpapers.net
Točno tako. Vse se nam povrne, samo mi ne znamo tega prepoznati. Mislim, da lepše ne bi mogla napisati.
Tudi jaz sem prepričana da dobimo vedno povrnjeno za vsa naša dobra dejanja. Dobroto prejmeš v dobroti, to da se srce odpira je prekrasno. Zelo lepo napisano. Hvala za čudovit začetek dneva v katerem bom lahko dajala še več.
Pa sem dobila odgovor na moje vprašanje, ki me je spremljalo, kar nekaj časa…hvala od srca!
Hvala za odgovor. Sedaj se mi zdi, da razumem kako deluje zakon karme. Najlepše stvari ostajajo očem nevidne. HVALA, moje srce je kar poskočilo od sreče in ljubezni.
Ko sem prvič prebral nisem prav razumel kakšna nagrada je vedno bolj odprto srce. Sem se dvakrat vrnil k branju ker mi ni dalu miru. Zdaj pa mi je jansno da je odprto srce moč katera nam pomaga skozi življenje. Hvala za še eno spoznanje več!
Zelo lep blog, a sprašujem se kdaj je prav da ti nekdo poplača za tvojo pomoč in kdaj ne. Je odvisno od vrste pomoči: recimo pomagati družinam, ki nimajo za šolske potrebščine verjetno spada v “skupino” pomoči, kjer ne smemo pričakovati nekega poplačila. Ampak kje pridemo do točke, ko nas že začnejo ljudje izkoriščati zaradi takšne dobrote? To tudi ni prav. Mene boli ko vidim , da ljudje izkoriščajo mojo dobro voljo. Ne vem če se mi srce odpira ob tem. Prej zapira in nočem več pomagati določenim ljudem.
Draga Anemone, pri opravljanju dobrih del ne gre za to, da ti nekdo nato poplača za tvoje brezpogojno dejanje. Kot sem napisala v blogu, za vsako dobro dejanje prejmemo povračilo, vendar je oblika lahko zelo različna od začetne. Prav tako kot vir.
Težko bi dobra dela razvrščala v skupine glede ne to ali gre za izkoriščanje ali ne. Pravzaprav je ta zorni kot vir vseh dvomom, ki si ti porajajo. Ko delaš dobro, delaj dobro zato, ker tako čutiš. Potem ne bo nikoli izkoriščanj ali negativnih izkušenj. Saj bo že tvoj odnos do dobrega dejanja tisti, ki ne bo dovolil podobnih občutkov.
Anemone, več kot delamo dobro, bolj razumemo, za kaj pravzapar pri vsem gre. Zato le vztrajaj.
Anemone, vedno bo kdo, ki bo poskušal izkoristiti tvojo pomoč in dobro voljo. A ne oziraj se nanje, ponudi jo vedno tistim, ki čutiš, da jo potrebujejo, boš videla, da bodo prvi kar “odpadli” s tvoj poti. Naj te takšne izkušnje ne odvračajo od dobrih dejanj, ker bo po tem na izgubi ves svet ne samo tisti, ki si je ne zaslužijo!
Hvala obema za lepe in predvsem resnične besede.Mogoče sem izpadla zelo neduhovno v resnici pa dajem vedno vse kar imam. Bom premislila tudi o tem, da moram dati ko to čutim in ne ko se mi zdi, da to moram ker imam več kot drugi.Hvala tudi tebi Martina, ker so mi tvoja vprašanja odprla nove poglede na dajanje in ljuezen.
Vsakdo od nas bi se moral spraševati o brezpogojnem dajanju , pa tudi o sprejemanju.Je moja ljubezen do drugih dovolj intenzivna, bi lahko dal še več? Znam dajati?Znam sprejemati?Ali vem, da brezpogojna ljubezen pomeni, da jaz svojega dajanja ne pogojujem s sprejemanjem ničesar v zameno?Ali drugemu dam samo toliko kot si zasluži?Sem zmožen komunicirati svoja čustva? Se bojim izpovedati ljubezen zaradi bojazni, da bi bil napačno razumljen?Ali razumem, da je spiritualno dajanje ljubezni enostavno to, da sem, kar sem, in da razvijam svoje potenciale ter tako omogočam, da se ljubezen širi?
Hvala Martina. Tvoja vprašanja so zelo globoka in pravšnja dopolnitev napisanega. Upam, da si bo vsak vzel čas in poskusil odgovoriti na ta vprašanja.
Res je da vsi spregledamo isto stvar, ker je ne poznamo. Povračilo dobrega dela sem si do sedaj predstavljala kot nekaj meni poznanega, ne pa kot nekaj nevidnega in težko zaznavnega. Ne vem če sem sposobna čutiti bolj odprto srce, razumem pa, da je to osnova za duhovno rast. Hvala za preblisk. Ne poznam tako modrega in globokega človeka. Hvala, ker vse to deliš z vsemi.
Koliko resnice in lepote je v tvojih besedah. Moja duša je kar poskočila sem brala ta blog. Hvala 🙂
Verjetno se ponavljam, a kar mi dajej tvoje besede, ne najdem nikjer drugje. Prav čutim, kako se mi ob njih odpira srce in preko njih govori prava ljubezen, angeli in vse, kar je res pomembno v življenju.