Ena mojih ljubših tem na blogu o angelih je prav gotovo meditacija, saj mi je v življenju resnično veliko pomagala. A ne v smislu zdravljenja ali večjih življenjskih preobratov. Temveč v smislu doživjanja sebe kot delčka celote in razumevanja ter sprejemanja življenja kot takšnega. Veliko ljudi ostaja kljub mojim pozitivnim izkušnjam skeptičnih do meditacije, češ da jim ponudi le začasen občutek blaženosti, ki potem mine. A pri meditaciji prazaprav ne gre za to. Smisel meditacije je drugje.

Začnimo pri eni osnovni informaciji, ki vam jo bo potrdil vsak učitelj joge in meditacije. Meditacija pomaga k duhovni rasti, v kolikor v življenju nimamo večjih težav kot so recimo denarne, čustvene, zdravstvene. Ko se prebijamo iz dneva v dan in sprašujemo, kje bomo naslednji mesec bivali, nam meditacija lahko pomaga le v smislu, da izbrišemo vsakodnevne skrbi iz naših misli in drug dan pričenjamo znova. Seveda to ni malo, a je pa dejansko vse, kar lahko od nje pričakujemo. Malček boleče je spoznanje, da lahko z meditacijo duhovno rastejo le ljudje, ki imajo za to tudi zunanje- materialne možnosti. A za vse je en razlog.

Druga stvar, ki bi jo moral prav vsak vedeti, preden se loti meditacije, je ta, da ima blaženost enako vrednost kot bolečina. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Iz prijetnih časov in časov bolečin. A vse je izraz iste svetosti. Bolečina je prav tako del življenja kot sreča. Ko meditiamo in nas preplavi recimo žalost, ni v tem nič narobe. Meditiramo zato, da lahko to čustvo sprejmemo kot svoje in da mu z meditacijo damo prostor, ki ga potrebuje. Da spoznamo, da je bolečina enako varljiva kot radost. Vse je odraz iste narave.

Smisel meditacije je videti in razumeti stvari v svojem življenju kot takšne, kot so. Razumeti, da ni naš cilj občutek trajne radosti, temveč sprejemanja življenja v celoti, ki ga imamo – z radostjo v srcu. Enako bi morali biti hvaležni za dobro, ki pride kot tudi za tisto manj dobro. Vse prihaja namreč iz istega vira.

Vem, da to ni tako enostavno sprejeti. Že toliko let nas zasuvajo z informacijami, da je duhovnost pozitivna, da ob pravih mislih priteka le dobro v naša življenja … a roko na srce, s smrtjo se moramo vsi soočiti. Naj mislimo in živimo še tako pozitvno, nihče ji ne more ubežati. In še marsičemu, kar ni nujno pogojeno s pozitivnostjo v našem življenju. Seveda je naš odnos tisti, ki potem določi naravo izkušnje, a vseeno obstaja pri določenih življenjskih prelomnicah dejstvo, da se moramo soočiti tudi s težjimi vidiki življenja – ne glede na našo pozitivno naravnanost.

Menim, da duhovni človek ni izključno pozitiven človek. Duhovni človek je človek ravnovesja. Ravnovesja med dobrim in slabim. Kajti, če se osredotočimo samo na dobro in ne sprejmemo druge plati življenja kot druge plati iste medalje, smo v nevarnosti, da začnemo na drugih ravneh iskati to potrebno ravnovesje z vnašanjem negativnosti v naše življenje. Namen in smisel meditacije je tudi iskanje tega notranjega ravnovesja ter razumevanje, da v resnici ni dobrega in slabega. Dualnost je samo v našem umu.

Zdi se mi, da se pri novodobni duhovnosti preveč poudarja samo in izključno pozitivna plat življenja. In da se moramo vsi čim prej znebiti vsega slabega v našem življeju. V duhovnost so kar naenkrat stlačili vse, kar je izključno dobro. Duhovni ljudje so pozitivni, vidijo le dobro okoli sebe, živijo lepa življenja. Težko se strinjam s takšnim pogledom nanjo. Neodraslo se mi zdi pričakovati od življenje le uspehe in radosti. Uspeh ni nikakrešn znak duhovnosti.

Z meditacijo si lahko pomagate na mentalni ravni. Pomaga vam pri iskanju notranjega miru in pri razumevanju sebe. Ni pa realno pričakovati, da boste zaradi nje do konca življenja srečni. Mogoče pomirjeni in v ravnovesju. Mogoče vam bo odprla vrata k drugačnemu razumevanju in sprejemanju vašega življenja. Zagotovo pa vam bo zvesto služila kot trdno pristanišče ob nevihtah življenja. Meni se že to zdi veliko.

Slikovno gradivo: http://ghostsanddecay.deviantart.com