Danes bom svoje misli posvetila sreči. A ne temu, kar je, temveč temu, kako naj bi jo živeli. Želela vam bi povedati eno zelo preprosto, a resnično stvar: za srečo ne potrebujete razloga. Naša notranja narava, naša notranja resnica je v resnici tisti pravi vir sreče, ki nikoli ne presahne. Ko najdemo v sebi svojo lastno resnico, ljubezen in mir, takrat ne potrebujemo razloga za biti srečni. Kajti ko obstaja razlog, da smo lahko srečni, bodo ob njem vedno ostajali tudi razlogi, zakaj biti nesrečni.

Stvar je zelo preprosta. Ko prenehamo prelagati odgovornost za svoje lastne občutke na zunanje dejavnike, lahko sploh spoznamo, kaj je v resnici sreča. Sreča ni občutek vzhičenosti ali veselja, ker se nam je želja izpolnila. Ni niti občutek zadovoljstva, ki ga imamo, ko dosežemo nek uspeh. Sreča ni vezana na zunanji svet. Sreča izvira v nas samih in se pretaka v naše srce. Ne potrebuje posrednika niti dražljaja. Ljudje pogosto mešamo srečo z notranjim občutkom zadovoljstva, ki ga prejmemo običajno preko naših čutov. A izkušnje, ki nam jih nudijo naši čuti, so prav zaradi tega zelo omejene in se nanašajo vedno na nekaj, kar je zunaj nas.

Zgrešena je že naša percepcija sveta in tega, kar naj bi bila sreča. Svet gledamo skozi oči materializma, pa četudi si mislimo, da ne. Včeraj sem se pogovarjala z moškim, ki se bliža 70-im letom. Zaupal mi je, da ga skrbi sin, ki je poročen, ima čudovitega otroka, ženo in dobro delo – skratka nič mu ne manjka, a je nesrečen. Odkar mu je sin povedal, da ni srečen, gospod ne spi. Sprašuje se, kaj je narobe s sinom, da je nesrečen. Njegova prva težava je ta, da ne ve, kaj je sreča. Potem pomislimo na kakšno (v naših očeh) depriviligirano osebo, ki se zna radostiti življenja brez posebnih zunanjih zahtev. Nekdo ima vse in je nesrečen, nekdo na zunaj trpi in je srečen. Narobe svet?

Ne, ker kot sem na začetku napisala, za pravo srečo, ne potrebujete razloga. Prava sreča leži v vas samih in samo poiskati jo morate. Lahko preko poglabljanja vase ali pa preko dobrih del. Nek pregovor pravi, da sreča obstaja le, če se jo deli. Tudi to je res, a sama vas bi želel preusmeriti k vašemu notranjemu viru, kamor se boste lahko vedno obračali in jo znova in znova odkrivali.

Včasih zvenim kot pokvarjena plošča, saj ne neham vsem okoli sebi svetovati, da vpeljejo v svoje življenje meditacijo. A meditacija je resnično alfa in omega našega izpolnjenega življenja. Šele ko se ustavimo, umirimo svoje misli in čustva, lahko pridemo do sebe – do lastne resnice – do sreče. Ko se v meditaciji dovolj sprostim, me najprej preplavijo sreča, ljubezen in mir. V meni se nahajata edina prava in resnična sreča ter ljubezen. Vse ostalo kot so skrbi, stresi, nelagodje – nisem jaz, le identificiram se z njimi, dokler ne spoznam, kdo in kaj sem v resnici. To so majhni koraki – opuščanja napačnih predstav o sebi – do sreče.

Včeraj zvečer sem lahko v tišini opazovala kresničke, kako letijo okoli mene. Sploh ne vem, koliko časa je vse skupaj trajalo; a bila sem hvaležna za to. Moja notranja sreča, se je lahko zrcalila ob zunanjo lepoto. To je prava sreča.

Slikovno gradivo: Julija Popova, ideedielisabetta.it