Danes vam bom predstavila še en način, kako se lahko približate svojemu angelu varuhu. Gre za proces t.i. deidentifikacije, kjer stopamo v svojo zavest in se osvobajamo ideje naše lastne identitete. Zveni zapleteno, a ni nič bolj od vsakdanje meditacije ali zavedanja svoje lastne resnice.

Deidentifikacija je pojem, ki ga je uvedel indijski mojster Krishnamurti. Vedeti moramo, da so praktično vsak trenutek našega življenja naš um, naše srce in vsa naša bit zaposleni s tisočerimi mislimi. Le-te ohranjajo pri življenju razne fantazije, čustva in občutki; včasih gre za misli, ki nas zadovoljujejo v smislu, da božajo naš narcisizem, recimo ko si domišljamo, da smo boljši od ostalih, lepši, inteligentnejši in ko verjamemo, da se svet ne more vrteti brez nas. Po drugi strani so lahko misli, ki nas zaposlujejo, zelo negativne, saj recimo izhajajo iz prevelike navezanosti na predmete, na preveliko pomembnost, ki jo pripisujemo našim vsakdanjim dolžnostim, lahko so pa tudi bolečine, skrbi, skratka vse, kar nam povzroča trpljenje.

V nekaterih primerih je vzrok največje odtujenosti od lastne resnice ta, da je naše življenje vpleteno v resničnosti, ki dejansko niso naše, ki prihajajo k nam od zunaj, lahko gre za celo prave banalnosti, ki pa nas na nek način napadajo, nam jemljejo energijo in nas spravijo na zelo nizke frekvence – to se najpogosteje dogaja ljudem, ki so odvisni od televizije ali drugih množičnih medijev. Vsi ti elementi predstavljajo ovire, ki si jih nevede sami postavljamo okoli sebe in ki poleg tega, da na nek način žalijo in zbanalizirajo naš pravi jaz, onemogočajo dostop do nas samih.

Zdravilo k temu je torej deidentifikacija, kot že rečeno en zelo enostaven in hkrati zapleten proces. Kako jo torej vpeljati v naše življenje? Preko meditacije.

Najprej si moramo v celem dnevu poiskati petnajst minut, ko izključimo svoje misli, ko se odrežemo od naše realnosti in poiščemo naše prave čute, našo najbolj pravo resnico, naš pravi jaz: to je čas meditacije, ko lahko pridemo do deidentifikacije. Zato potrebujemo miren kraj, kjer smo lahko sami. Zunanja tišina naj takrat postane notranja tišina. Sedeti moramo vzravnano, vendar morajo biti naše mišice sproščene, saj lahko fizična neprijetnost kaj hitro zmoti naš um; pozicija naj bo vedno udobna, vendar ne taka, ob kateri se bi polenili ali celo zaspali. Poskusite imeti noge na tleh, da bo k vam pritekala zemeljska energija, medtem ko je vaš hrbet vzravnan za kanalizacijo drugih energij. Z zaprtimi očmi poslušajte svoje dihanje. Skozi naš um bodo kot običajno švigale različne misli, a mi se ne smemo ukvarjati z njimi, samo nemo jim moramo dovoliti, da prihajajo in odhajajo – kot voda, ki jo opazujemo v malem potoku. V takšnem vzdušju bodo vozli bolečine in skrbi počasi splavali stran – kot listje v omenjenem poroku. Počasi se bodo v nas oblikovali prazni prostori, ki bodo vedno bolj rasli – prostori miru in umirjenosti, kot majhna jezerca z bistro vodo.

V tem trenutku smo ustavili naš um. Sedaj smo kot kristalne vaze v pričakovanju, da nekdo zlije v nas najčistejšo vodo. To je trenutek, ko lahko spoznamo svojo lastno resnico. To je tisti trenutek, ko lahko angel brez ovir vašega uma stopi k vam. A vedite, da ni nujno, da bo to tudi storil. Bo pa vsakodnevno ponavljanje te vaje odprlo poti k našim lastnim resnicam in ena se bo prej ali slej odprla tudi angelskemu svetu.

Kot rada ponavljam, odprtost, potrpežljivost in vztrajnost. Vrnjeno vam bo tisočkrat.

Slikovno gradivo: Angel cry by digitalsolger, Evern angels cry by robinqm