Danes bom usmerila svojo pozornost našim pokojnikom. Predvsem se želim osredotočiti na njihove energije, ki jih po svoji smrti puščajo za sabo.

Kot verjetno vemo, duša po fizični smrti dokaj hitro zapusti svoje telo. Čas, ki ga potem lahko prebije ob nas živečih je lahko zelo kratek. Moje izkušnje govorijo, da po 40-ih dneh skoraj vsaka duša zapusti Zemljo in svoje bližnje ter se napoti k našemu skupnemu izvoru.

A tudi ko duše zapustijo Zemljo, ostanejo od njih in njihovih življenj določene energije, ki jih občutljivi ljudje zaznavajo in včasih zamenjajo zanje. Vsako življenje na Zemlji nosi v sebi neke posebne in njemu lastne frekvence in velikokrat nam živečim ostanejo le-te. Dobro je vedeti, da se lahko moč spomina na preminule velikorat sklada prav s to njihovo frekvenco, o kateri pišem. Bolj banalen primer tega so veličastni ustvarjalci in njihva dela – ki trajajo večno ne glede na minevanje časa. A tudi nekdo, ki nas je zapustil in ni nujno za seboj pustil nekaj tako velikega, je pustil del sebe v vibracijah, ki običajno ostajajo na mestu, kjer je preživel veliko svojega časa. Včasih, ko stopim na vrt svoje preminule mame, jo lahko čutim v zraku, kar pa ni nič nenavadnega.

Kot že rečeno, s spominjanjem pokojnika večamo energije, ki jih je le-ta zapustil za seboj. Vsakič, ko pomislimo na pokojnika, na nek način »oživljamo« njegove energije na Zemlji.

Velikokrat opažam, da so močnejši samo še predmeti, ki so jih pokojni hranili blizu sebe in jim posvečali veliko svoje ljubezni. Različni predmeti lahko nosijo stoletja energije svojih pokojnih lastnikov. Nekaj o tem sem pisala tudi v blogu zaznavanje energij predmetov.

Zakaj sem pravzaprav izbrala to temo? Velikokrat ljudje mislijo, da so jih obiskali njihovi bližnji, a obudili so samo energije, ki so jih pustili pokojniki za sabo. Vsaj v določnih trenutkih se to rado dogaja. Kaj pa, ko to ne velja, me boste vprašali.

Dober teden je od tega, ko se je v moji širši družini razvnel prepir. Komunikacija je šla čez vse meje in edina stvar, ki jih je nato umirlila, je bil predmet pokojnice, ki je brez zunanjega-fizičnega razloga padel med prepirom na tla. Nihče ni mogle verjeti, da je lahko nekaj tako težkega in stabilnega padlo dol s sredine mize – in to ob višku prepira. Ob tem dogodku sem bila prepričana, da ga je povzročila duša ali pa angel, ki skrbi zanje, vendar je za to moral zbrati velik del obstoječe energije, da je lahko prišlo do česa takšnega.

Na tem mestu bi želela poudariti, da se preminule duše ne znajo jeziti. Ko so duše enkrat prečiščene, se le redko spominjajo svojih prejšnjih življenj v takšnem smislu kot se mi. S tem nočem reči, da nas ne prepoznajo več, le čutijo nas na energetskih ravneh, na drugačen način kot prej, saj so tudi same v drugačni obliki.

Ohranite lepe spomine na svoje preminule, saj boste s tem večali energije, ki so nam ostale od njih in obenem višali frekvence energij v vašem okolju. Pokojne duše so po svoji smrti na čisto drugih energetskih ravneh – vednar to ne pomeni, da so pozabile na nas – le gledajo nas drugače kot so nas, ko so bili še v fizičnem telesu. Vse zamere, vse odvečne besede so za njih pozabljene. Kar jih veže sedaj z vami je čista ljubezen. Zato naj vas ne bo strah raznih občutkov in lahko se prenehate obtoževati, zakaj niste česa naredili pred njihovo smrtjo ali obratno, saj sami ne vedo več za to. Sedaj čutijo le vaše energetsko telo in lahko na tej ravni po potrebi komunicirajo z vami.

In če se vrnemo nazaj k družinskemu prepiru. Kdordkoli je vrgel težak luknjač s sedine mize, si je le želel, da se prepir konča in da se naša čustva vrnejo k običjnim. Včasih nas lahko duše tudi tako presenetijo – a običajno za to potrebujejo še kaj druge (angelske) pomoči.

Upam, da sem vam z današnjim blogom predstavila svetlejšo in jasnejšo sliko k temu, kaj dejansko ostane po smrti posameznika na tej Zemlji.

Energija. Ali pa vsaj njeni ostanki.

Slikovno gradivo: www.gulabinagar.com, http://1ms.net