19. januar, 2014DUHOVNA RAST
Drage sestre in bratje, duhovna rast je del vsakega življenja, še tako nepomembnega. Vsakega prej ali slej življenje vsakega pripelje v situacijo, kjer se mora odločiti; ali bo nadaljevali staro življenje in trpel udarce, ki jih ne bo nikoli razumel, ali bo poiskal lastno resnico, lastno pot.
Tudi če se vam zdi, da so drugi srečnejši ali modrejši od vas, to še ne pomeni, da če jih posnemate, boste to postali tudi vi. Bodite pošteni do sebe, pri drugih (kakor tudi pri sebi) vidite samo tisto, kar želite videti. Če pri nekomu vidite samo srečo in uspeh in ga želite zato posnemati, je jasno, da je to samo vaša nova oblika bega pred samim seboj.
Ste edinstveni. Vašo pot morate prehoditi bosi in ne obuti v čevlje vašega vzornika. Kajti prej ali slej vas bodo ravno ti čevlji in bolečina v njih prisilili, da zavijete na pot, ki ni vaša, ali pa še huje, da boste prenehali hodit.
Velikokrat sem že pisala o tem, kako je odkritost do sebe pomembna pri duhovni rasti. Pravzaprav gre za osnovni steber duhovne rasti in dokler ne bomo odkrili, kdo smo in kam gremo, bodo vse življenjske preizkušnje samo preizkušnje, del življenja, tragedije … in od njih ne bomo povlekli nič, samo bremenile nas bodo, žalostila in frustrirale. Ko enkrat odvržemo masko, ki jo nosimo pred samim seboj, razumemo pomen dogodkov v našem življenju,šele takrat začnemo resnično duhovno rasti. Pred tem pa samo poskušamo in iščemo v temi, obupujemo nad svetom, ki ga ne razumemo.
Opažam, da posamezniki sodijo duhovno rast po ljudeh, ki se poklicno ukvarjajo z njo. Kakšna škoda, si mislim. Duhovna rast ni in ne bo nikoli kariera, pravi učitelj duhovne rasti pa ne bo nikoli manager ali prodajalec. Ker pravi učitelj, vam bo najprej odprl oči, vas soočil s samim sabo in od vas zahteval delo, kar seveda ni niti malo prijetno. Po drugi strani vam bo manager le poskusil prodati izdelek ali prijetno »mantro«, po kateri boste še spraševali. O duhovnosti pa v resnici z njim ne boste nič izvedeli.
Lahko vam pripovedujem o svoji poti. Lahko vas povabim, da jo del prehodimo skupaj. Vendar morate prej ali slej najti svojo. Najti sebe. Vse, kar sem vam lahko je le prst, ki kaže smer, a stezo morate najti sami. In tega ste tudi sposobni. K temu strmi vse stvarstvo, ves vaš obstoj. Vsak dogodek, pa če je še tako nepomemben, vam kaže smer. Odprite oči, ali pa še bolje; odprite svoje srce!
Slikovni vir: www.desktopaper.com, http://wall.alphacoders.com
Krasno napisano!
Kdor želi in je pripravljen kaj narediti zase to tudi ve.Vsi ostali se vrtijo v začaranem krogu, kar pa na žalost meče slabo luč tudi na tiste, ki dobro delajo ali z drugimi besedami povedano delajo dobro.
Preprosto povedano ni bližnjic in ni odpustkov pri delu na sebi. Slepi pa se tako ali drugače sam sebe tisti ki jih ubira.
Koliko resnice je v teh besedah.A resnica najbolj boli 😉
Zelo lepo napisano, predvsem mi je všeč prisopodoba o prehojeni poti v tujih čevlji.Sama sem še pred kratkim prav to počela: gledala sem druge, jih oponašala in se s tem oddaljevela od sebe.A dokler nisem tega spoznala sem se samo čudila kako to,da drugi napredujejo jaz pa stojim na mestu.Človek mora ob duhovni rasti tudi kaj prebrati, si širiti obzorja, ker vsaka oseba nekaj ve, nihče pa ne ve vsega.
Tudi jaz imam podobno izkušnjo.A ko pride tvoj čas in ko si pripravljen najdeš “pravega” učitelja,naj nikogar ne skrbi glede tega.Nekateri pač moramo narediti nekaj več napak in preizkusiti vse po vrsti.A po vsem tem toliko bolj ceniš, ko najdeš tisto kar si iskal.
Verjetno moramo vsi skozi podobne faze, pač je življenje tako narejeno, da moramo najprej kakšno neumnost narediti, da potem lažje vidimo kaj je prav in kaj ni.Problem je če stojiš preveč časa na mestu in začneš zato dvomit vase.Pa seveda tudi napačni ljudje na napačnih krajih naredijo svoje.
Najboljšim učiteljem življenja nisem nikoli plačal z denarjem.