Večkrat sem že pisala o predstavah, miselnih okvirjih, vzorcih, ki pravzaprav niso naši, a jih kljub temu imamo za svoje. Večkrat sem tudi pisala, da je potrebno vso to »miselno navlako« odvreči, če želimo hoditi po poti samoizpolnjevanja. A če pogledamo na naše življenje iz lateralne perspektive, je lahko odprava te odvečne prtljage že delo na sebi. Naša pot.

Vem, lahko je napisati, odvrzi to predstavo, osvobodi se tega predsodka, ko pa bivamo z njimi že vse naše življenje. Vemo in razumemo, da nekaj ni naše, a je zaenkrat še tako globoko v nas, da se še največjemu optimistu zdi nemogoče prerasti takšno oviro. Naj si bo to bolečina, zamera ali pa le prepričanje, dela je ogromno in vsak se mora spopasti z njimi na svoj način. Eni iščejo pomoč v soljudeh, spet drugi v različnih načinih in tehnikah, ki so komu pred njimi pomagali.

A zapomnite si to, naj si bo vaš začetek kakršen koli že, za uspeh potrebujete nekaj, čemur sama pravim MISELNI PRESKOK. Preseči morati namreč sami sebe. Svet ni eno- ali dvostranski, je neskončna možnost in priložnost in če ste doslej verjeli v nekaj, v eno ali nekaj možnosti, poiščite še naslednjo in še naslednjo možnost. In še naslednjo.

Okvirji naših misli, naše navade in razvade –začnimo se jih osvobajat z širjenjem zavesti. Če imate možnost, postavite svoje življenje za en teden na glavo; začnite živet ponoči, če ste dnevni tip, počnite stvari, ki jih niste nikoli počeli in na katere niste nikoli pomislili, da bi jih lahko. Vsaj za en dan, se osvobodite svojih navad. Na ta način boste dojeli, da je življenje veliko širše, kot ste si ga predstavljali. Miselni preskok bo lažji.

Treba je samo umret, je govorila moja mama, in enako velja za vse, kar nosimo s sabo. Nič nam ni treba nositi, samo spoznati moramo to in preseči mišljenje in verovanja, ki omejujejo naše življenje.

Življenje je neskončna paleta barv, a poznamo jih le nekaj. Širimo svoja obzorja, učimo se, ne postanimo sužnji svojih navad in vzgibov. Delajmo na sebi!

Slika1: Amanda Clark

Slika2: Crying angel