17. april, 2020ZRCALJENJE SEBE
Drage sestre in bratje, zrcaljenje sebe je naraven način delovanja človeka, ki verjame v ločenost, v dvojnost in ne more dojeti, da je vse eno in da kar je znotraj njega, se samo odseva zunaj njega.
Življenje živimo in ga dojemamo s pomočjo zrcaljenja; kar nosimo znotraj sebe, doživljamo v zunanjem svetu. Tega ni niti najmanj težko razumeti, ko pomislimo, kako doživljamo določene situacije ali ljudi, ko smo dobre ali slabe volje. Ko smo brez energije, potrti, ko smo žalostni, se na svet tudi tako odzivamo. Ko smo polni energije, radostni in pozitivni, se nam tudi svet zdi svetlejši in ista situacija, ki nas ob žalosti še bolj potre, se nam nato zdi celo zanimiva.
A v naš zunanji svet ne zrcalimo samo trenutnih občutkov, vanj zrcalimo podobo o sebi, ki jo imamo, zrcalimo svoja pričakovanja, upanje in strahove, zrcalimo svojo zavest. Danes bi se želela koncentrirati predvsem na zrcaljenje notranjih tendenc in nerazrešenih situacij. Kajti prav te nam »ustvarjajo« zunanje konflikte, trenja in bolečine.
Predvsem v nenavadnosti časa, ki ga bivamo, se naše notranje tendence kažejo v tem, kako doživljamo svet, njegove spremembe in zahteve.
Za mnoge je ta čas izziv, ko se morajo soočiti z odnosi, od katerih so prej bežali. Za druge je to čas resnice, češ prej ni bilo časa za delo na sebi, meditacijo, a sedaj, ko se usedejo v mir, miru ne najdejo. Vsakemu, ki mi reče, da ne more meditirati, vedno odgovorim, da ni poskusil dovolj časa. Če smo 50, 40, 30, 20, … let živeli v nemiru, v stalnem brbotanju misli in strahov, kako lahko pričakujemo, da se bomo znali pomiriti po nekaj poskusih samo s tihim sedenjem?
V sebi moramo najprej razviti določene kvalitete, da lahko začnemo z meditacijo ali katerem koli pravem duhovnem delu na sebi. Nesposobnost oziranja vase ni tako nepomembna, čeprav se lahko marsikomu zdi, da nima nobene povezave z vsakdanjim življenjem. Ko znotraj posameznika ni dovolj razvita sposobnost upravljanja, urejanja, discipliniranja, sprejemanja osebnih impulzov, takrat ta isti posameznik projicira zunaj sebe (s pomočjo superega) glede na dano priložnost strogega starša, zlobnega policaja ali maščevalnega boga. Kaj to pomeni?
Ko sami ne znamo upravljati sebe, to projiciramo zunaj sebe v obliko kazni oz. tistega, ki kaznuje. Pomislite na svoje življenje in preverite, koliko takšnih situacij imate. Nato se ozrite vase in poiščite, katera od prej naštetih lastnosti vam manjka, da morate zato zrcaliti navzven določen konflikt, ki ga sami ne zmorete rešiti v sebi ( ali prepoznati). Določate sami svoje misli? Jih upravljate, urejate brez težav? Koliko disciplinirani ste? Kako zaznavate in kako znate slediti svojemu notranjemu vodstvu?
Vse česar ne moremo razrešiti znotraj sebe, postavimo kot v gledališču na oder življenja, zunaj sebe. Če čutimo, da se motimo, a se ne znamo regulirati, bomo poiskali zunanjo kazen, da z njo poravnamo, kar znotraj sebe ne zmoremo. Tu lahko bolje razumemo, kaj zares zrcalimo in na kakšen način – nevede, nerazrešeno.
Tega ne bi bilo treba, če bi v sebi razvili nekaj osnovnih sposobnosti, kot so disciplina in notranji mir. Prav zato je meditacija za mnoge nekaj nemogočega, ali celo slabše; čas sanjarjenja in neurejenih misli. Meditacija nas uči poti, kako prenehati doživljati navzven notranje travme. A za to se je treba potruditi, odločiti, delati.
Če se počutim kriva in si ne znam odpustiti, bom poiskala boga, da mi oprosti. Poiščite odgovor, v kakšni obliki vi iščete boga, da vas bo naučil odpuščanja?
Če se počutim umazana in se ne znam očistiti, bom poiskala nekoga, da bom vanj zlila vse svoje smeti, nato ga bom izolirala, ga bom napolnila z mojimi strahovi, ga bom zaprla in nazadnje uničila, vse da se bom le rešila občutka umazanije.
Kar se dogaja zunaj nas, je povezano z nami veliko bolj intimneje, kot si lahko predstavljamo. Zunanji svet je zrcalo naše zavesti, njena reprezentacija.
Spoznati moramo, kaj zrcalimo v zunanji svet in to integrirati nazaj vase, saj bomo le na ta način lahko sestavili svoj pravi Jaz. Prerastimo otroško fazo, kjer so vsi krivi za naše neuspehe, našo nesrečo, našo (ne)sposobnost. Ves svet sedaj postaja za vse kriv, kar ne gre. A to ni res in dokler bomo verjeli v to, ne bomo nikoli »ozdravili«.
Sedaj, v tem trenutku, imate priložnost za pravi duhovni preobrat.
“Če se počutim umazana in se ne znam očistiti, bom poiskala nekoga, da bom vanj zlila vse svoje smeti, nato ga bom izolirala, ga bom napolnila z mojimi strahovi, ga bom zaprla in nazadnje uničila, vse da se bom le rešila občutka umazanije.”
Kakšna naj bi bila vloga tega nekoga? Zakaj? A ta oseba si pa zrcali, da je vredna vse umazanije?
Odličen blog in hvala. Zrcaljenje …
Res enkraten blog, ki mi pomaga razumeti sebe in kako delujem. Srčna hvala 🙏
Krasno napisano. Zelo razumljivo, res. Potem tudi zelo prav in res pomaga RAZUMETI ta prvi korak. Ostalo je težje.
Aniti bi rekla, da drugi, ki prevzame vlogo žrtve zrcali žrtev katero verjame da je.
Tudi jaz bi posebej pohvalila današnji blog, ker mi je razjasnil marsikater moj problem. Res hvala 💜
Hvala 🙏
Ni si lahko proznati odgovornosti za vse … hvala za jasen in prodoren zapis 😇
Neverjetno in tako resnično!
Iz srca hvala 💚
H V A L A
Hvala ❤❤❤