Vsi želimo, da bi nas drugi razumeli. Globoka potreba po tem, da nekdo razume našo bolečino, začuti naša bremena, zasluti naše potrebe, skriva pogosto v sebi bolj ali manj ozaveščeno potrebo, da se komu zasmilimo. Vse to govori o potrebi po tolažbi, da nekdo prepozna naš nezavidljiv položaj, ki se paradoksalno in včasih zelo groteskno razvije v ponos in »samopomembnost« malega jaza, ki ne zna videti drugega kot lastno nesrečo. Verjetno vsi poznate koga, ki trpi bolj kot ostali, ki trdi, da ga nihče zares ne razume in se obenem ne zaveda, kako majhen postaja, ker ima oči samo za lastno nesrečo. V večji ali manjši meri se lahko vsi prepoznamo v tej sliki v nekem obdobju našega življenja: Sem edini, ki trpim in moja nesreča je večja od ostalih.

Misel, da me nihče ne razume, lahko postane hitro razlog za izolacijo, kakor tudi opravičilo ega, da zavzamemo vlogo žrtve. Na ta način se hitro znebimo ODGOVORNOSTI za lastno nesrečo, namesto da se odločimo, da se svojim bremenom in težavam zoperstavimo in iz njih izluščimo sporočilo, ki nas bo s časoma osvobodilo.

Ena največjih omejitev pri komunikaciji s sočlovekom je odsotnost podobnih, če ne istih izkušenj. Kolikokrat slišim: «Samo nekdo, ki je šel skozi to, me lahko razume …«, »Prav nihče me ne more razumeti«, kako žalostno je slišati te pritožbe, ki so zadnje, ki lahko vodijo k notranjemu ozdravljenju.

Ti posamezniki ne vedo, da obstaja en višji nivo od razumevanja, ki izhaja iz podobne izkušnje: in to je znati sprejeti in LJUBITI.

Lahko te razumem, te obenem sodim, povrh vsega pa te ne sprejmem.

Lahko te razumem in stopim na tvoje nizke energetske frekvence, poslušam tvoje pritožbe, bolečino in jezo ter ti dam občutek, da nisi sam. A s tem ti nikakor ne pomagam, s tem samo zlivam olje na ogenj tvojega ega in vloge žrtve, ki si jo prevzel.

V nasprotju s tem, te lahko ne razumem mentalno, ker nisem šla skozi isto izkušnjo, a te lahko sprejmem in stopim v stik z valovanjem najinih Src, onstran življenjskih izkušenj, osebnih zgodb. Lahko te sprejmem, kot človek človeka.

Kjer ima razum meje, jih Srce nima. Prav zaradi tega že lep čas ne poskušam siliti svojega uma, da razume težave drugih. Ko želim komu pomagati, se koncentriram na Ljubezen. In tako sem se naučila, da ko steče tok Ljubezni, pride tudi do najglobljega razumevanja.

Tudi pri tistih, ki verjamejo, da jih nihče ne razume. Tistih, ki so se zaprli vase in v lastno nesrečo, ki je ni moč primerjati z ničemer, kajti prava Ljubezen in pravo razumevanje nimata omejitev.