Večina mojih zapisov je namenjanja spodbujanju k duhovnosti in k širjenju duhovnosti med ljudi v svojem vsakdanjem življenju, a menim, da je prav, da se spregovori tudi o primerih, ko lahko duhovnost uniči posameznikovo življenje oz. posameznika. Duhovnost kot pojem zajema pomen izboljšanja posameznikovega življenja in ne uničenja. A kot velja za vsako stvar na tem svetu, pa čeprav tako dobro in pristno, če jo uporabijo napačne roke, lahko škodi. Danes bom predstavila štiri znake, ki kažejo na to, da vam duhovnost – kot jo interpretirate sami in ne zato, kar je- škoduje. Seveda upam, da se nihče ne najde v spodnjem zapisu, kakor tudi upam, da vam dajo posamezne točke možnost razmisleka, če obstaja ta možnost oz. kakšno seme za to možnost znotraj vas.

Prvi znak, da si s pomočjo napačne interpretacije duhovnosti uničujete svoje življenje, je ta, da uporabljate duhovnost kot opravičilo pred obveznostmi, ki vam jih nalaga življenje. Dober primer je vlečenje kart pred (ne)pomembnimi odločitvami. Čas nazaj mi je neka oseba (brez najmanjšega sramu) povedala, da vleče zjutraj karte in da se odloča kam bo šla in kam ne bo šla na podlagi povlečenih kart. Če potegnjena karta pokaže, da tisti dan ne sme obiskati prijateljice, tega ne bo storila. Če povleče karto, ki pravi, naj ne gre v trgovino, tja ne bo šla, pa čeprav bi morala, ker ima prazen hladilnik. Zavedam se, da gre za ekstremen primer, ki pa jasno kaže, kako preveč zlahka jemljemo orodja, ki so namenjena duhovnemu vodstvu in kako otročji smo lahko pri tem. Predvsem pa, kako malo razumemo pomen besede duhovnost.

Podoben primer so tudi osebe, ki iščejo življenjskega sopotnika in prinesejo rojstne podatke na novo spoznane osebe astrologu z vprašanjem, če je tisti pravi. Če astrolog reče, da je dobro, ga brez razmisleka spustijo v svoje življenje, v nasprotnem primeru, ga pozabijo. Hujši so seveda posamezniki, ki so prebrali nekaj knjig o astrologiji in obiskali nekaj tečajev ter nato pričnejo predalčkati osebe pod »občutljive ribe in samozavestne leve« ter gledati na posameznike kot na neka omejena bitja, ki nimajo moči nad usodnimi planeti. Skratka, odgovornost pred tem, da si sami oblikujejo svoje mnenje, skrivajo za astrologijo.

A veliko škodljivejši so starši, ki nenadoma – zaradi svojega duhovnega prebujenja- začnejo prelagati svoje starševske obveznosti z opravičilom, da potrebujejo čas zase in več svobode za vzpostavitev stika s svojim notranjim svetom.

Ko zaradi t.i. duhovnosti začnete gledati na vaše obveznosti do drugih in do sebe kot na nekaj, česar se morate znebiti ali slabše: skrivati pred ostalimi, je pričela duhovnost škodovati vam in vašim bližnjim.

Drugi, zelo jasen znak, da duhovnost škoduje vašemu življenju, je ta, ste postali zelo kritični do drugih, ker je pravilen samo vaš zorni kot oz. vaša duhovna pot. Posledično izgubljate prijatelje in družbo, ker vas nihče več ne prenaša. Takšni primeri so običajno ljudje, ki gredo v neke ekstreme ali v prehrani ali v določenih praksah-zdravljenju in ne sprejmejo nikogar, ki ne razmišlja ali živi kot oni. Njihova ( in ne prava!) duhovnost jih pripelje do izolacije.

Naslednji znak, da si s pomočjo duhovnosti uničujete vaše življenje, je ta, da iščete preko duhovnosti legitimacijo in pogum za stvari, ki vam jih vaša vzgoja/morala prej ni dovolila narediti. Najbolj banalen je primer ženske, ki se začne zanimati za duhovnost, medtem ko je njen mož skeptičen do vsega. Ženska nato na tečaju joge spozna moškega in samo zato, ker jo mož ne podpira na njeni poti in ker ne sledi njenem notranjem razvoju, začne iskati opravičilo za svojo skrito zvezo prav v duhovnosti ali z drugimi besedami, začne opravičevati svoja srečanja z drugimi, ker počnejo isto kot ona ali ker je v fazi preizkušanja in duhovnih sprememb.

Naslednji znak, da duhovnost škodi nekemu posamezniku, je ta, da pride posameznik do točke, ko si želi, da ne bi nikoli stopil na duhovno pot. Mnogi pravijo, da je postalo njihovo življenje veliko težje, odkar poznajo zakon karme in imajo občutek, da prejmejo veliko težje udarce od življenja, kot prej. Začnejo se bolj zavedati svojih težav in začnejo prepoznavati svoje omejitve. Takšne ljudi vedno vprašam, zakaj so vstopili v svet duhovnosti in odgovor je vedno isti: »Mislil sem, da je to nek eksotičen način, da se bom počutil boljše, da bom pridobil neko posebno moč nad sabo in nad drugimi in da mi bodo s pomočjo duhovnosti stvari kar padale z neba.« ali »Da se bom spremenil in da bo moje življenje postalo popolno.«

Vse to so znaki, ki kažejo, kako posamezniki uporabljajo pojem duhovnosti za nekaj, kar duhovnost ni. Saj prav zaradi duhovnosti razumemo, kako zvesti in skrbni moramo biti pri svojih vsakdanjih obveznosti, prav zaradi prave duhovnosti postanemo strpnejši do ostalih ne glede na to, ali grešijo ali so na pravi poti, zaradi prave duhovnosti sledimo svoji morali in z radostjo ali potrpežljivostjo sprejemamo, kar je življenje pripravilo za nas…