To vprašanje mi je pred kratkim postavila ena mojih učenk, ko ji je bilo rečeno, da je premalo duhovna. Menim, da čeprav gre za preprosto vprašanje, nas lahko pripelje iskanje odgovora do presenetljivih zaključkov.

Začnimo pri tem, kaj NE pomeni biti duhoven:

Biti duhoven ne pomeni meditirati vsak dan, ne pomeni prakticirati joge, ne pomeni biti vegetarijanec, ne pomeni, da se zdravimo samo na alternativne načine ali s kristali, ne pomeni poznati astrologije, ne pomeni čutiti energije in jih znati usmerjati, ne pomeni znati komunicirati z mrtvimi, kanalizirati Angelska sporočila ali sporočila drugih bitji svetlobe, ne pomeni znati izstopiti iz svojega telesa; predvsem pa ne pomeni zanikati zemeljski svet, s svojimi pravili in potrebami, ki se manifestirajo v našem telesu. Duhoven ne postaneš, ker obiskuješ različne šole, seminarje in delavnice na temo duhovnega prebujenja, duhoven ne postaneš, če si izbereš svojega duhovnega učitelja, ne postaneš, ko poznaš svoja prejšnja življenja. Biti duhoven ne pomeni, da znaš videti avro ljudi in rastlin, ne pomeni, da se nikoli ne razjeziš in da ne potrebuješ nikoli nikogar, duhoven ne postaneš, če poslušaš glasbo na frekvenci 432 hertza.

Predvsem pa »biti duhoven« ne pomeni biti boljši od ostalih, ne pomeni biti »pred drugimi«, ne pomeni biti član samooklicane elite prebujenih, ki razumejo stvari, ki jih uboge mase ne dojamejo.

Mnogokrat srečam ljudi, ki se z nekakšno samovšečnostjo definirajo kot duhovni, kot da bi bila duhovnost cilj, ki ga je lahko dosežemo, če sledimo določenim pravilom. Vsak pa ta pravila razume kot njemu pašejo. Za nekatere je dovolj, da se oblačijo na nek določen način, za druge, da obiskujejo določene tečaje, za tretje, da sledijo indijski tradiciji, ki jo seveda manipulativno preoblikujejo v zahodnjaško, ipd. Za te osebe je mnogokrat značilno, da sami ne zaslužijo dovolj denarja, da bi lahko živeli samostojno in zaradi tega ne morejo izpolniti določenih materialnih želja, zato se zatekajo k duhovnosti. Ali pa gre za tiste, ki trpijo neke vrste melanholijo in sanjajo o drugih svetovih, zatekajo se v preteklost ali nedosegljivo prihodnost in tako živijo negativno sedanji trenutek. Slabo se počutijo v njihovem kraju, v njihovi družini, v njihovi sedanjosti.

Potem so tu posamezniki, ki te nikoli ne objamejo. Gre za tiste duhovni vzvišene, ki ponosno izražajo svojo notranjo hladnost, čustveno omrtvelost, ker niso nikoli razumeli pomena duhovne odmaknjenosti. Osebno odmaknjenost nato zlorabljajo kot potrditev za svoje čustvene blokade. Nato so tu tisti, ki te še preveč objemajo, kar znova govori o skrajni notranji neuravnoteženosti. Mnogi takšni posamezniki iščejo v t.i. duhovnih skupinah opravičilo in legitimacijo za svoje spolne iztirjenosti. A zaključimo s tem, kar ne pomeni biti duhoven.

Zame biti duhoven pomeni biti v stikom s tistim, kar smo v resnici in z vsem, česar smo del – poleg tega, da smo sposobni prepoznati osebnost, ki nam je po naravi dana. Duhoven pomeni biti sposoben zaznati svetost Življenja v vsakem živem bitju in v vsaki še tako nepomembni gesti. Biti duhoven pomeni, da se znamo začuditi, raznežiti, da se znamo radostiti Življenju, ki se vsak trenutek prenavlja in obnavlja. Biti duhoven pomeni znati zaznati, da ni velike razlike med Duhom in Materijo, predvsem pa da ne obstaja eno brez drugega.

Biti duhoven pomeni, da nas zna osrečiti ena sama bilka trave ali gube na obrazu mimoidočega, biti duhoven pomeni zaznati prisotnost lasnega stopala, pomeni zavestno slišati zvonjenje zvonov, tako v jutru kot ob poldnevu, medtem ko pometamo po tleh ali se tuširamo.

Biti duhoven pomeni znati prepoznati vsak trenutek kot večno poezijo, znati čutiti, da je življenje prelepa dogodivščina, to pomeni zame biti duhoven. Znati čutiti življenje vsepovsod, imeti zaupanje, da je Življenje tisto, ki me poganja in vodi, ne nasprotno, da sem jaz tista, ki živim življenje.

V budistični tradiciji, postaneš duhoven šele takrat, da ko dosežeš razsvetljenje in se nato vrneš nazaj v tvoj vsakdanji svet in prenašaš svojo izkušnjo drugim. Biti duhoven zanje ne pomeni biti zaprt pred svetom. Zanje duhovnost doseže svojo najvišjo stopnjo, ko se vrne nazaj v materialni svet.

Namaste.