Mogoče si je težko predstavljati, a tudi ko mislimo, da ne komuniciramo, ko smo recimo tiho, to ne drži. Ves čas nekaj komuniciramo. Tudi če smo v tišini, če nismo v stiku z drugimi, tudi če ne izražamo tega, kar mislimo in čutimo, v vsakem primeru in vedno nekaj komuniciramo. Lahko komuniciramo o svoji zaprtosti, o svoji sramežljivosti, o svojem nezaupanju, o svoji vzvišenosti, o svoji utrujenosti, o svojem strahu, o svoji nezainteresiranosti za zunanji svet, o svojem notranjem miru, svojem blagostanju, o svoji svobodi, o svoji želji po samoti … vedno in v vsakem primeru komuniciramo.

Tudi če smo tiho, komuniciramo. Komuniciramo recimo z izbiro svojih oblek. S svojo pričesko in s svojim nakitom. Komuniciramo s svojo držo in s svojim pogledom. Tudi najmanjša gubica na našem obrazu nosi v sebi dolgo zgodbo in kdor zna brati človeka na tak način, mu stvari ne ostanejo skrite za dolgo.

In prav zaradi tega je pomembno, da vedno komuniciramo zavestno. Skratka, da se zavedamo, kaj izražamo ( tako verbalno kot neverbalno) in da preko naše komunikacije ostajamo ves čas v stiku z našim čustvenim svetom ( torej, da se tudi ves čas zavedamo, kaj čutimo). Mnogi namreč verbalno komunicirajo, kako srečni so, a neverbalno ves čas govorijo o svojem nezadovoljstvu.

A najhuje je, ko zavestno komuniciramo na način, ki trenutno prevladuje med nami. Pomislite na to, kolikokrat govorimo, ne da bi nas skrbelo, da je drugi res razumel, kar smo rekli. Ko pravzaprav govorimo sami sebi, ko moramo samo nekaj izbruhati, namesto da bi ustvarili sogovorniku potreben prostor za razumevanje povedanega: v takšnih primerih komunikacija ne uspe in postane le orodje za naše čustvene izbruhe.

Kolikokrat poslušamo besede drugega, ne da bi zares želeli razumeti z glavo in srcem, kaj nam govori. Prežeti smo s predsodki, pričakovanji, sodbami, pripravljenimi odgovori, v sogovornikovih besedah iščemo v resnici nekaj, kar že vemo, v njih iščemo potrdite zase ter se hkrati zapiramo k čemurkoli novemu in drugačnemu: tudi v takšnih primerih ne komuniciramo.

Komunikacija v svojem najpristnejšem pomenu predstavlja odprtost do drugega, željo po vzajemnem daru, dajanju kosa sebe in hkrati sodelovanju z drugim za medosebno obogatitev.

Prava komunikacija (ki ni samo govorjenje!) se odvija tekoče, samodejno in globoko. Samo ko se med seboj povezujemo od srca do srca in ne samo od uma do uma in ko naša komunikacija izvira iz naših resničnih čustev, takrat zares komuniciramo z drugim.

Odlična vsakodnevna praksa je zavedanje tega, kar vsak trenutek izražamo in da iz trenutka v trenutek opazujemo, kaj komuniciramo. Da se zavedamo, od kod izvira naša komunikacija. Ali iz potrebe po resnici, potrditvi naših idej, prepričevanju, … ali iz resnične želje, da bi se odprli in sogovornika spoznali za tisto, kar je.

Vsak dan, preden stopite pred druge, se poglejte v ogledalo. V kakšne barve se oblačite in kako pričakujete, da to vpliva na druge. Predvsem pa kakšen pogled jim namenjate. Poglejte se v oči in pomislite, kaj bi čutili, če bi se danes srečali na cesti. Vas bi vaša podoba napolnila z energijo in mirom ali z nemirom in utrujenostjo? To, kar ste, to komunicirate.

In ne pozabite, da lahko svojo komunikacijo zavestno spremenite.