Pred kratkim sem ponovno naletela na Oshove besede, kjer trdi, da lahko najdemo sebe šele, ko pozabimo na vse, kar so nam drugi povedali o nas. Ko odvržemo vse, kar »vemo« o sebi. Ko ostanemo goli od nalepk, ki so nam jih drugi nadeli. Ti drugi so običajno družina, šola, cerkev, socialno okolje. Mislim, da te njegove misli poznamo vsi dobro.

Eckhart Tolle nadaljuje Oshovo tezo s tem, da se človek na silo osvobodi teh nalepk največkrat, ko zboli, se dotakne dna ali doživi pomembno izgubo. V nasprotnem primeru ostane vsak v svoji coni udobja in živi slep do sebe in svoje lastne resnice do smrti. Živi s svojimi nalepkami brez prave zavesti o sebi. Sama pravim, da ni treba, da se dotaknemo dna, da lahko odkrijemo sebe, da je pot k sebi lahko veliko lažja in prijetnejša kot soočanje z boleznijo ali tragedijo.

A kaj se zgodi, ko nam postane všeč iluzija, ki jo imamo o sebi? Ko si pričnemo dodajati sami nalepke, na podlagi nalepk, ki smo jih zbrali v času oblikovanja svoje osebnosti.

Kaj se zgodi, ko ne ločimo več tega, kar so drugi mislili o nas in nam povedali o nas s tem, kar smo mi želeli postati? Tu nastane največja osebna blokada, ko se človek želi soočiti s sabo. Kaj je sploh res in ali ni imel Osho prav, ko je rekel, da je najboljše začeti tako, da pozabimo vse o tem, kar mislimo, da smo?

Z Oshom se strinjam do te mere, da oblikujejo osnovo naše samopodobe vzgoja oz. »nalepke«, ki so nam jo/jih vsilili drugi. Življenjske izkušnje pa mi pravijo, da si večino nalepk nato izberemo sami, sicer na podlagi tistih, ki smo jih prejeli v otroštvu oz. času našega odraščanja. Te nalepke predstavljajo v večini beg pred sabo, pred tistim delom sebe, ki ga ne prenašamo, ne sprejemamo ali celo-ne prepoznamo kot svojega. Te nalepke so iluzija o sebi, ki smo jo bolj ali manj zavestno zgradili okoli nas.

Prav zato vedno postavljam samorefleksijo in meditacijo kot osnovni orodji k osebni in duhovni rasti. A če poglobim svojo misel; meditacija in samorefleksija pravzaprav nista orodji: sta sredstvi brez katerih ni osebnega razvoja. Sta kot kisik za življenje. Če imamo kisik, lahko dihamo in živimo. Če ga nimamo, ne živimo. Podobno je z meditacijo ali če želite, kontemplacijo – brez njiju ni prave osebne rasti. Je samo odkrivanje nečesa po kosih, je samo pretvarjanje, da se nekaj dogaja, je življenje v iluziji.

Veliko potrpežljivosti in ljubezni je potrebno, da vzpostavimo pravi notranji stik s sabo. Težava je – kot je bila vedno v človeški zgodovini – da so duhovna orodja, Angeli, vera in še bi lahko naštevala, zbanalizirani s praznimi posamezniki do te mere, da jim ne zaupamo več.

Težko je v današnjem svetu najti osebo, kaj šele duhovnega učitelja, ki mu lahko zares zaupamo in ki nam bo želel pomagati »razbiti« iluzije, ki jih imamo o sebi. Druga težava je v tem, da si malokdo želi razbiti iluzijo o sebi in se nato soočiti z vsem, kar se je dolgo izogibal: s svojo lenobo, ki jo je preoblekel v notranji mir, s svojo potrebo po samopotrditvi, ki jo je preoblikoval v duhovna sporočila, ki jih deli za druge, s svojo potrebo po laži, ki jo predstavlja kot skrb, da koga ne bi ranil.

Včasih nas težke življenjske preizkušnje same slečejo nalepk in zgrajene iluzije o sebi, ker preprosto nimamo več moči, da bi se pretvarjali pred sabo. A takrat je pogosto prepozno. Svojo mamo sem spoznala šele na njeni smrtni postelji. Šele na smrtni postelji sem lahko v njenih očeh videla ranljivo deklico, ki je vse življenje igrala levinjo in držala vse niti v svojih rokah.

Vse, kar potrebujete, da se premaknete iz mesta, kjer ste obtičali, iz vaših navad in prepričanj, je najprej vzpostavitev pravega stika s sabo. Za to pa potrebujete pogum, a ne da se soočite s sabo, soočenje s sabo pride šele na koncu. Pogum potrebujete, da prepoznate svoje nalepke, svojo samopodobo oz. svojo identiteto kot veliko laž v vašem življenju.

Resnica osvobaja. Osvobodite se postopoma, dan za dnem vseh nalepk, ki jih imate. Ko boste enkrat začeli s tem početjem, ne boste verjeli, kako lahko je bilo in kako na vašo Notranjo Resnico ni bilo nikoli zares mogoče prilepiti ničesar trajnega.