Pojemajoča Luna se nežno zapira vase na našem nebu ta teden. Napolnjena je s svojo pristnostjo in pripravljena na popolno predajo. Kljub temu, da pada, je ne smemo razumeti kot negativno, temveč se moramo od nje učiti: Ko je dosegla svojo polnost prejšnji teden, ko se je napolnila s pričakovanji prejšnjih dni, razume sedaj, da je prišel čas čakanja. Čas predajanja.

A to ne velja samo zanjo. Narava je polna obdobij, ki so namenjena čakanju. Pomislite samo na živali in njihovo zimsko spanje. Ko pride zima, instinktivno razumejo, da ni več čas za razdajanje svojih energij, saj v Naravi ni dovolj hrane in tudi mraz ima svojo ceno. Zato grejo v zimsko spanje, čakajoč na pomlad. Na čas, ko lahko ponovno zaživijo na »aktiven način«. Podobno kot Luna, ko je v svoji fazi rasti.

Tako nas uči Narava; ko dosežemo svoj maksimum, se moramo ustaviti, saj smo porabili vse svoje energije in je nimamo več dovolj, da bi jo lahko usmerili v vse načrte, ki jih imamo. Uporabimo dani čas za organizacijo svojih misli, da naredimo črto nad svojim življenjem. Razmislimo o vsem, kar smo dosegli. Učimo se iz preteklosti in osvobodimo se vsega, česar nočemo v naši prihodnosti. Ta del meseca je odličen za introspekcijo.

Padajoča Luna je čas žetve. Vabi nas, da požanjemo vse, kar smo posejali in da razumemo, kam smo prišli. To je najboljši čas, da zaključimo vse, kar smo pustili odprto in odženemo vse, česar več nočemo. Kot drevesa, ki odvržejo svoje liste v jeseni, dovolimo tudi sebi, da odvežemo v tem času vse, kar nas omejuje. Očistimo se in olajšajmo se. Ustvarimo okoli sebe  nov tip energije, ki je  pravi za nas.

To pa lahko naredimo s sledečima meditacijama. Prva nosi ime Meditacija Gore. V času padajoče Lune, poiščite mir v svojem dnevu, namestite se udobno in pričnite dihati počasi in globoko. Sprostite se in osvobodite se vseh napetosti. Osredotočite sedaj svoje misli na stvar, ki vas najbolj teži, na neko vašo veliko skrb. Vizualizirajte to skrb kot vozel, ki se nahaja v vaših prsih. Priznajte si, kako vas frustrira in kako vas moti ta skrb. Živi znotraj vas in vas blokira pred tem, da bi bili popolnoma svobodni.

Nato pričnite vizualizirati sebe, kako tečete v gozdu. Narava vas obkroža, a vas ne ovira. Tecite do vrha gore in ko pridete na vrh, pričnite opazovati padajočo Luno. Pred vami se razprostira dolina in noč je temna, edina svetla točka je Luna. Usedite se in občudujte njeno Lepoto. Čeprav čutite v sebi utrujenost, se nato intenzivno osredotočite na vozel, ki želi izstopiti iz vašega prsnega koša. Nato poskusite zatuliti kot volk. Z vašim glasom se prične vozel premikati skozi vaše grlo in usta. Iz vas izstopi kot črn dim in izgine v noči.

Druga vizualizacija je bolj nežna, saj se moramo v njej predstavljati, da smo drevo: vaše noge so korenine, vaš trup je deblo in vaše roke so veje. Začutite, kako trdni ste v zemlji in kako visoko segajo vaše veje. Vaša kri je limfa, ki pretaka v vas vaše življenje, a prihaja zima in ni vam več dovolj hrana, ki vam jo prinaša. Najtežje vam je dovajati hrano v vaše liste. Predstavljajte si, kako začnejo listi rumeneti in počasi odpadati stran. Začutite, kako jih ne potrebujete več. Nato povabite k sebi veter, da jih odnese stran. Obenem v sebi že “slutite” pomlad, ko bodo na njihovem mestu zrasli novi popki. Koncentrirajte se potem v korenine, ki so ves čas izjemno trdne. Vse, kar šteje, so v resnici samo vaše korenine. Vse ostalo je postransko; dovolite, da vas zapustijo vse neželene misli, ki vam le jemljejo energijo. Zanje nimate več hrane. Niso vredni vašega življenja.

To sta prekrasni meditaciji, ki osvobajata na različna načina, predvsem pa zdravita s pomočjo padajoče Lune, ki prevzema nase vse, česar nočemo več v življenju.