Danes se sprašujem, kako smo zares povezani s svojim telesom in koliko mu znamo prisluhniti. Koliko znamo prisluhniti stvarem, ki zares štejejo v našem življenju. Ogromno časa porabimo za nepomembne stvari, medtem ko tisto, ki res šteje, postavljamo v kot. Sebe postavljamo v kot.

To moje razmišljanje in izkušnja, ki jo želim deliti z vami, je nastala zato, ker se že nekaj časa na vsak način želim izogniti obiska pri zdravniku in jemanja katerih koli antibiotikov ali drugih zdravil. Menim, da je farmacevtska industrija zašla in tisto, kar mi ponuja, ne ustreza mojim pravim potrebam. Nikoli nisem marala umetnih zdravil in moje telo reagira zelo slabo nanje. Še danes čutim posledice popolne narkoze, na antibiotike reagiram vsako leto slabše. Sicer rešijo mojo „trenutno“ težavo, a mi s sabo prinesejo kup drugih. V tem pa ne vidim smisla.

Zato pa se obračam na naravo in skušam prisluhniti svojemu telesu, svojim angelom. Ko smo že bolni, je to zelo težko, ker bi takrat najraje potisnili glavo v pesek in vzeli katero koli zdravilo, samo da bolečina in težava mine. Namesto, da bi se takrat obrnili vase, da bi poskusili „slišati“, kaj naše telo (in predvsem naša duša!) potrebuje, začnemo iskati bližnjico, kateri koli izhod. Začnemo se obračati navzven.

Nekoč mi je neka zelo modra oseba povedala, da okoli vsakega doma rastejo točno tiste rastline, ki jih potrebujemo, tiste rastline, ki so nas sposobne ozdraviti naših bolezni. Poglejte, kaj raste okoli vašega doma, v kolikor živite v hiši. Vaše telo potrebuje točno tista „zdravila“. Podobno se je zgodilo meni prejšnji teden, v krču bolečine sem iskala rešitev in angel mi je ponudil najbolj nemogočo – čaj, ki sem ga imela ves čas v omari. Rastlina, ki jo vsebuje, še ne cveti, pa vseeno sem ga pred meseci vzela, brez večjega razmisleka, ker me je pritegnil njen cvet. Naj bo stvar še bolj absurdna, po prvem kozarcu sem začutila moč v delu telesa, ki je oslabel.

Seveda težava ni bila izbrisana v trenutku, a čutila sem, da „deluje“ (Sedaj ko to delim z vami, je že za mano). Nato se je lepo poglobiti v simboliko rastline, ki nam koristi. Tudi ta nam govori in pripoveduje o tem, kar potrebuje naša duša. Kajti vsaka bolezen, nastane najprej v glavi, šele nato se manifestira na telesu. In vse je prepleteno, kot kakšna čarovnija.

Ko sem delila to svojo izkušnjo s partnerjem, mi je ta povedal, da je njegova teta pred mnogo leti zbolela za rakom. A zdravnik ji tega ni povedal. Nahajal se je na mestu, ki ga ni bilo moč odstraniti, zato so jo pustili „pri miru“. Ženska je živela še 35 let po tem, ko so ji odkrili raka in ni umrla za posledicami raka. Medtem ko je moja mati umrla zelo hitro, po tem, ko so ji odkrili njeno bolezen. Bila je prestrašena. Medtem ko je prva živela v miru.

Ko se spopadamo z bolečino, je dobro vedeti, da je vsaka bolečina posledica našega samokaznovanja. Samokaznovanje pa izhaja iz občutka krivde. To krivdo je velikokrat zelo težko identificirati, zato je tako pomembno, da se ukvarjamo sami s sabo, da meditiramo, se povezujemo z angeli, … Včasih so sanje tiste, ki nam kažejo pot, drugič so zunanji znaki ali pa notranje silnice tisti, ki nas vodijo. Vsak ima na voljo tisoče načinov, kako spoznati, od kod izvirajo misli, ki se jih zaveda ali ne.

Edina pot do razumevanja sebe, določenih bolezni in stanj duha, je obračanje vase. Vedno več bolezni in psihičnih motenj je med nami, ker je sistem narejen tako, da nas obrača v drugo smer. Naša pozornost je usmerjena k popolnoma neuporabnim stvarem, k izgubi časa, polnjenju ega.

Mi pa potrebujemo nekaj čisto drugega. Potrebujemo vzpostaviti stik sami s sabo.