Današnji blog namenjam pravemu prijateljstvu in njegovi vlogi na naši duhovni poti. Pravo prijateljstvo je neprecenljiv zaklad. Pravi prijatelj nas podpira, pa čeprav nas ne razume. Nas sprejema za tisto, kar smo in vidi v nas Luč, s katero želi deliti svoje življenje.

Precej let nazaj sem imela ob sebi prijateljico, ki se je odločila, da prestopi v samostan. Čeprav je to zame predstavljajo neprecenljivo izgubo, sem se njenega koraka veselila, saj ga je naredila z dušo in v želji po tem, da izboljša svoje življenje in življenje drugih. Ker je samostan zaprtega tipa, se od takrat nisva več srečali, pa vseeno mi napolnjuje srce sreča, da sem imela čast v tem življenju deliti nekaj pomembnega z njo, prepoznala sem njeno Luč.

V nasprotju s svojo izkušnjo o prijateljstvu, ki ga čas in prostor ne moreta uničiti, me je pred dnevi znanka vprašala, kaj si mislim o tistih t. i. prijateljih, ki te opravljajo za hrbtom in ki širijo razne laži o tebi. To seveda niso prijatelji in niti ne vedo, kaj bi prijateljstvo pomenilo, pa vseeno ostajajo del našega življenja, v katerem se prevečkrat sprašujemo, zakaj ostajamo sami in osamljeni.

Pravo prijateljstvo združuje dve duši na popoln način ter jim hkrati odseva njuno enost in izpostavi njihove božanske lastnosti. Prijateljstvo predstavlja odnos med dvema posameznikoma, ki si zaupata in sta si pripravljena deliti dobro in slabo. Ni občasnega prijateljstva ali prijateljstva iz koristi. Vsaj ne v pravem pomenu besede.

Tisti, ki običajno govorijo za hrbtom posameznikov, najprej kažejo, da so kot osebe zelo krivični. Občasno (in zelo poredko) to počnejo, ker imajo za to dober razlog, a je dobro upoštevati dejstvo, da ima vsak posameznik svojo percepcijo ljudi in situacij in da ni nujno, da je ta percepcija prava ali resnična, medtem ko v večini primerov počnejo to ljudje izključno zaradi zavisti, strahu, ker menijo, da se jim splača, zaradi svoje površinskosti ali neumnosti. Nekoč mi je nekdo rekel: Ne govori o meni, če me ne poznaš. Govori o sebi in povedal mi boš vse o meni.

Paramahansa Yogananda je rekel, da ko boste slišali kdaj koga govoriti slabo o tretjemu ali ko boste slišali stvari, ki nimajo smisla ali niso resnične, zanikajte vse in odidite stran. V takšnih primerih, sledite nasvetu Yoganande, ko prisluhnemo lažem, potrjujemo tisto, čemur prisluhnemo.

Pravo prijateljstvo ne pozna sarkazma in niti laskanje. Prijatelju laskamo samo zato, da ga spodbudimo in mu vlijemo pogum. Ne smemo mu potrditi, ko se moti, četudi se to zdi tisti trenutek najboljše. Pravi prijatelj ni brezbrižen do svojega prijatelja, ko se ta moti, ko laže, ko je v nevarnosti. To tudi ne pomeni, da se je treba med prijatelji kregati. Vedno moramo predlagati svoje misli ali izraziti svoje mnenje, ko nas prijatelj prosi za to. Vedno uporabimo ljubezniv način in bodimo prijazni. Samo neumneži se kregajo. Prijatelji se pogovarjajo o njihovih razlikah in iščejo skupen jezik.

Tudi če vas prijatelji ne razumejo in ne morejo dojeti, kaj počnete in česar si želite – tisti pravi vas bodo vedno spodbujali, ko bodo videli, da vas nekaj osrečuje ali izpolnjuje. Dragoceno je imeti nekoga ob sebi, tudi če živi drugo pot. Prijateljstvo je vedno in bo vedno pristanišče za naše zmote ali uspehe.

A nikar ne pozabimo, da če zaupamo svoj notranji mir neki tretji osebi, zgubimo notranje ravnotežje. Nikoli ne smemo imeti občutka, da nam drugi laskajo, ne jemljejo pogum, ne smemo jim niti dovoliti, da njihova čustva vplivajo na nas. Samo ko ohranjamo notranjo samostojnost, se lahko res približamo svojemu bližnjemu. Ko tega ravnotežja nimamo, se oddaljujemo od vseh, ne samo od sebe.

Ko imamo sami notranji mir, smo v miru z vsem, kar nas obkroža. Ko je naše okolje v miru, lahko delimo mir s svojim okoljem, s tistimi ki jih ljubimo. Ko čutimo ljubezen do drugih, se drugi ne čutijo samo ljubljene in pomembne, temveč nam s svojimi občutki pomagajo razviti mir in notranjo srečo.