Vsakemu se je že kdaj zgodilo, da se je zasanjal in zazrl v praznino, brez da bi o čemer razmišljal, kjerkoli, brez posebnega razloga. Obstati v stanju zasanjanosti je kot da bi se znašli v brezčasni praznini; sekunde, minute ali ure minevajo brez da bi karkoli zaznali okoli sebe … brez najmanjše misli.

V stanju zasanjanosti je pogled usmerjen v nekaj, pa vendar v resnici ne doseže nikoli objekta, v katerega je fokusiran. Preden dosežemo s pogledom predmet, v katerega smo se zasanjali, se namreč zgubimo znotraj samih sebe. To je prav posebno stanje, o katerem se ne govori prav veliko, je pa velik navdih in priložnost, da si dokažemo, da smo se sposobni popolnoma odklopiti od zunanjega sveta, brez da bi se za to mogli posebej potruditi ali se tega učiti.

Zasanjanost je neke vrste „odmor“, ki si ga privoščijo naši možgani; gre za pravo odsotnost misli, zame skoraj že pravo meditativno stanje, ki se rodi spontano brez nobene priprave. Mnogi so prepričani, da je zelo težko doseči stanje praznosti uma in misli, pa čeprav ga je vsak doživel in na lastni koži občutil, da se zgodi popolnoma naravno. Veliko ljudi se boji meditacije, odvračajo jih lastni strahovi, da ne znajo izprazniti svojih misli, a stanje zasanjanosti je eden izmed dokazov, da to ni tako težko ali celo nemogoče.

Vsaka tehnika in vaja povezana z iskanjem notranjega miru, ima isto funkcijo kot stanje zasanjanosti: ustvariti pogoje, da se „notranja praznina“ udejani. Vsake vrste meditacija je v resnici samo to; naš osebni odmor v praznini. Včasih se mi zdi, da se posamezniki preveč trudijo, da so preveč „aktivni“ v lastni meditaciji, ki jo lahko s pomočjo poznavanja stanja zasanjanosti vidimo bolj kot v vaji, ki pomaga k stanju meditacije. Zelo varljivo je mišljenje, da smo v meditaciji aktivni, kajti bolj pravilno bi bilo reči, da sledimo neki vaji, ki nas pelje v stanje meditacije.

Da dosežemo takšno stanje, si lahko pomagamo tudi s svečo. Svečo moramo postaviti na višino oči, pogled pa se mora „izgubiti“ preden jo dosežemo; svojo pozornost moramo usmeriti samo v dihanje.

Možen je še en zelo lep in romantičen način popolnega odklopa in to je ta, da začnemo zreti v modro nebo na isti način. Za takšno posebno „meditacijo“ je najlepši travnik, plaža ali udoben naslanjač. Dovolimo si, da se naš pogled na tak način izgubi v modrini.

S časom in z vajo boste opazili, da vam ni treba več zapirati oči, da poiščete, kar se skriva znotraj vas. S takšnim načinom zretja boste gledali ven, a videli in čutili, kar nosite v sebi.

Nebo se nahaja povsod nad nami, z njim boste lahko vedno poiskali vašo osebno, brezčasno praznino.