Tisti, ki sledi mojim blogom, je verjetno že opazil, da dajem vedno velik pomen na to, kar se dogaja okoli mene in iščem v vsaki stvari njeno zgodbo, njeno sporočilo. Pred kratkim sem se na tak način zaustavila pri rastlini, ki sem jo na nek način „podedovala“, saj sem jo našla v popolnoma zapuščenem stanju in jo počasi spravila „k sebi“.

A ta rožica kljub moji potrpežljivosti in ljubezni, ni želela narediti nič več, kot samo preživeti. Niti malo je ne zanima cvetenje; po dolgih mesecih je pognala nekaj listkov, a da bi storila kaj več, se ni odločila. Tako sem začela razmišljati o njej in o tem, kdaj se tudi mi ljudje predamo in s tem prenehamo živeti. Ni nujno, da se pred življenjem popolnoma predamo, lahko gre samo za neko področje našega življenja, recimo partnerstvo, kjer sprejmemo, kar imamo in se nehamo boriti za to, da bi ga živeli (in obenem sebe) doživeli v svoji polnosti. Moja rožica počne prav to, živi, a se je predala pred tem, da bi še kdaj zacvetela.

Nekako me ta rožica spominja na vse nemogoče situacije, kjer se ljudje prilagodijo nerazumnim razmeram in razmerjem, na situacije, kjer so recimo delovni pogoji žaljivi in nečloveški in ki jih ljudje po večini sprejmejo samo zato, ker jih je strah. Včasih jih je strah le ostati sami in ko najdejo nekoga ali neko delo, vzamejo vse popolnoma nekritično, ker so prepričani, da brez tega ne morejo živeti ter se nato znajdejo v neke vrste Vicah, v katerih preživljajo svoje življenje, s tem da nimajo več moči, da bi ponovno zacveteli. Vse to se lahko zgodi zaradi različnih razlogov.

Ko naredimo kaj takšnega, se lahko najprej tolažimo, da ne bo dolgo trajalo. Vsaj v službah je po navadi tako. A pozabljamo, koliko energije nato zgubimo, potrošimo za to, da ohranimo vsaj približno notranje ravnovesje, ki smo ga prej imeli. Da ne pozabimo na to, da potlačimo pred sabo in pred svetom vse naše prave potrebe. Nehamo cveteti, nehamo živeti.

Nato nam pride to v navado in začnemo verjeti, da je to naš način, naše edino možno življenje.

O vsem tem govori ena drobna rožica, ki samo meni nekaj pomeni in ki nihče ne ve zanjo. Pa vendar nosi v sebi pomembno sporočilo za vse nas, o tem, kako lahko se je predati in kako težko se je nato pobrati.

Sama sem šla skozi podobno obdobje svojega življenja, ko sem sprejela, kar mi je bilo dano in pozabila na to, kdo sem. V takšnih trenutkih je dobro imeti ob sebi človeka, ki te spominja in opominja, kdo si.

Poskusite razmisliti pri sebi, katerim situacijam ste se na tak način prilagodili, v katerih čutite, da smo preživljate, namesto da bi bivali v harmoniji ter bili zadovoljni in srečni. Ali delate kaj, da bi se spremenili ali ste se samo predali?

Ste kot moja rožica ali iščete nove poti in nove načine, da se premaknete dalje v življenju?