Že nekaj časa nisem pisala o Zakonu privlačnosti. Danes vas zato vabim, da z mano izvedete sledeči “eksperiment” in vidite, kako resnično deluje. Kar daš, tudi prejmeš. Kar si, zrcališ navzven. Danes bi želela z vami podariti svetu nasmeh.

Pred nekaj meseci sem se vrnila v svoj rojstni kraj, kjer nisem bila – razen na krajših obiskih- kakšnih 15 let. Zunanjost mesta se je spremenila, občutek sem imela, da ne poznam več nikogar, a kar se mi je najbolj vtisnilo v zavest je to, da si v mojem starem mestu ljudje ne znajo več izmenjati toplega nasmeha. Na začetku so bili obvezni obiski trgovin prav mučni, z iskreno prijaznostjo sem dobila le naveličan pogled in skrajno zaprtost duše. A kot veste, ima vse nek točno določen namen, vse v življenju nam ponuja izkušnje, ki jih potrebujemo in tu je bila moja.

Pri Zakonu privlačnosti gre za to, da združimo svoje misli, čustva in dejanja ter zapakiramo vse v en trenutek, ki ga oddamo nato Vesolju. Pri tem moramo biti kar se da iskreni, čutiti moramo v sebi, da je naše dejanje “pravo” in da želimo prejeti nazaj, kar smo prosili.

Včasih se nam ob človeku na obraz izriše spontan nasmeh, včasih pa se moramo zavestno sprostiti z globokim dihanjem. Zbrati moramo tudi prave besede napolnjene z empatijo in razumevanjem, saj je lahko na drugi strani oseba, ki je v krču zaradi stresa, ki ga doživlja. V takšnih trenutkih je vedno dobro upočasniti svoje dihanje ter se poskusiti umiriti in sprostiti, predvsem pa biti iskreni v svojih namenih in hkrati sproščeni. Vsakršno siljenje v takšno dejanje je brezsmiselno, kajti takrat ne podarjamo več ljubezni, temveč neka naša lastna pričakovanja.

Ker pa Zakon privlačnosti včasih izbere drugo pot, se lahko zgodi, da oseba, ki ji podarimo nasmeh, ostane ob njem mlačna in nesposobna zaznati toplino našega srca. V takšnem primeru se zgodi, da prejmemo nato nasmeh ali prijazno dejanje od neke druge osebe, od katere tega nismo pričakovali. Naša dejanja krožijo in poti do nas so lahko zelo različne. Enako velja, ko kličemo obilje in se osredotočimo na samo nekaj možnih poti: recimo nova služba, povišica ali zadetek na loteriji. Ko imamo odprte oči samo za omejeno število poti, takrat se lahko zelo pogosto zgodi, da si sami zapremo vrata nad vsem, kar priteka k nam. Sami se zapiramo priložnostim, ki jih po drugi strani kličemo.

To je čudovita vaja, da na lastni koži zaznamo, kako deluje ta zakon, da se zavemo, da se včasih preveč obremenjujemo z v naprej zamišljenimi načini in da s tem zapiramo poti obilju, ki išče pot do nas. Skratka, vsi nasmehi vam ne bodo vrnjeni isti trenutek, jih boste pa lahko nabrali ob drugih priložnostih in drugih ljudeh, kot se dogaja meni. Včasih nasmeh prejmem takoj nazaj, spet drugič ga najdem nekje čisto drugje in ko ga mogoče bolj potrebujem. Vse v naravi je v nekem ravnovesju in bolj ko se odpremo Življenju in mu zaupamo, lažje najdemo to ravnovesje v sebi. Ne obremenjujte se s tem, kdaj in kako vam bo vrnjeno temveč se spomnite svetopisemske misli, ki pravi, da se je svetloba lesketala v temi, a tema je ni dojela. Ne pričakujte od ljudi čudežev, a ne pozabite, da lahko edinole z zgledom koga zares spremenite.

Zapomnite si še, da podarjen nasmeh ni tisti, ki ste ga dali, temveč tisti, ki ste ga prejeli, zato ker ste ga podarili in ne, ker ste si ga vzeli. Ko nekaj podarimo nam je to vrnjeno na pomnožen način. A nikar ne pozabite biti vedno iskreni, ko podarjamo karkoli svetu, nas pri tem ne sme voditi nič drugega kot čista želja. Če počnemo stvari, da si bomo nekaj prislužili, smo izven potrditve Zakona privlačnosti, takrat smo na nivoju ega. Bodite vedno pozorni na to, kaj vas vodi k določenim dejanjem.

Če ste sami v ravnovesju, bodo tudi ljudje v vaši bližini z vami v sozvočju in skupaj boste ustvarjali pozitivno okolje in lepši svet. Zavestno podarite čim več nasmehov in pozorno opazujte, kje se vam bodo nato pojavili. In ne pozabite jih sprejeti kot tisto, kar so: dar in veselje.

slikovno gradivo: wallpaperzone