16. september, 2016NAŠA RESNICA
Drage sestre in bratje, naša resnica je ena, nahaja se znotraj vašega srca in vsak jo lahko najde le tako, da se ozre vase. Spoznajte lastno naravo, prisluhnite sami sebi, uprabite darove in sposobnosti, ki jih imate – vse to vas bo pripeljalo do lastne resnice, ki je edino pravo vodilo vsakega življenja.
Zadnje dni veliko razmišljam o tem, kako malo mi pomeni, da pridem do nekega spoznanja samo z uporabo svojega uma. V smislu, da ko recimo razumem, zakaj je oseba A reagirala na osebo B na točno določen način, moj uvid ostane na mestu in je uporaba tega spoznanja zelo omejena tudi v prihodnosti. Če želim nekaj resnično dojeti, moram spoznanje čutiti tudi preko svojega telesa, mora me zmraziti, moram ga začutiti v svojih kosteh ali želodcu, moram ga začutiti z vsemi svoji čuti, tudi tistimi, ki jih marsikdo ne priznava kot veljavne. Samo takrat je lekcija zaključena, samo takrat sem se je naučila in jo pravilno razumela ter jo lahko uporabim tudi v prihodnosti.
Večina nas o življenjskih situacijah in težavah le razmišlja, se vanje poglablja, malokdo pa se z njimi sooča celostno. Malokdo se spusti v življenje z vsem, kar ima, in večinoma tega ne naredimo iz navade, zato ker smo tako naučeni. Naučili so nas neke vrste omejenega obnašanja ter zaznavanja sveta in dokler nismo postavljeni pred zid, ne znamo iz tega ven.
V življenju vedno pridemo (tudi če traja leta in leta) do nekega spoznanja, razumevanja širše slike sosledja dogodkov, ki jih do pred kratkim nismo razumeli. Recimo ob spoznanju Zakona privlačnosti ali pa kakšnem bolj osebnem uvidu nad svoje ali pa tuje življenje. Nekaj razumemo, se udarimo po glavi in gremo dalje. Vprašanje se zastavi vsakemu; zakaj se nič ne premakne, če vse razumemo in tudi delujemo po pravilih življenja?
Ker je nekaj močnejšega od našega uma, to so naša čustva in čuti, ki so tisti, ki v resnici poganjajo naš um iz ozadja.
Večina nas na žalost živi svoja življenja le na površju, ne uporabljamo tistega, kar imamo, svojih čutov, svojih darov, svoje notranje Luči. Ne zavedamo se, da smo mi tisti, ki nosimo Luč sebi (in posledično drugim). Tega ne razume nihče. Mi sami smo tisti, ki smo si in si lahko naredimo življenje lepo, mi sami si ustvarjamo lepe trenutke, mi sami smo vir lastne moči in svetlobe. Mi smo čarobne paličice, o katerih sanjamo vse življenje in katere iščemo. A dokler tega tega ne “začutimo” s celo svojo bitjo, ostanemo na neki intelektualni ravni, polni uporabnih informacij, s katerimi pa lahko operiramo malo ali nič.
Čas je, da začnemo v življenju uporabljati svoje notranje in zunanje čute. To je pravzaprav nekaj zelo prijetnega, ko začnemo okušati, vohati, tipati vse, kar nas obkroža. Ko začnemo zavestno vnašati lepe in preproste stvari v svoje življenje. Dišeče rože. Okusno hrano, ki jo uživamo počasi in zavestno. Dotik nečesa lepega. Da prisluhnemo glasbi, ki nas navdihuje. Prepogosto pozabljamo, kako vsakdanje stvari polnijo naše življenje in našo dušo.
Sledi faza obračanja na notranje čute, na domišljijo, na ustvarjalnost, pravzaprav resnično spoznavanje samega sebe preko odkrivanja tega, da leži moč posameznika v lastni kreativnosti. Da prisluhnemo našemu notranjemu glasu, naši notranji resnici in nehamo verjeti, da se karkoli nahaja zunaj nas, če ne le kot podaljšek naše notranjosti.
Pravi zdravilci in zdravilke so včasih resnično obstajali in živeli ob nas, ker so bili povezani s svojimi čuti preko narave, ker so vedeli, kdo so in ker so živeli svoje življenje celostno in ne samo preko uma in kopice informacij. Zanašali so se na svojo intuicijo, na tradicijo in informacije, ki so se prenašali iz roda v rod in ne preko spleta ali hitro natisnjenih in sproduciranih knjig. Znali so prisluhniti sebi in spoznanja, ki so jih doživeli preko vseh svojih čutov, so znali uporabiti in jim zaupati.
Obrnite se vase. Premislite o tem, katere informacije in katera spoznanja v vašem življenju resnično štejejo ter kako prihajate do njih. Prisluhnite sami sebi. In če potrebujete za to čas, nič hudega. Vredni ste ga.
Všeč mi je kako si to napisala. Jaz sem ista, lekcijo moram preglodat z različnih strani in jo začutit v želodcu. Potem dojamem in grem dalje, da se ne ponavlja. No, ko se ponavlja vem, da nisem dobro preglodala 😉
Sem te prav pogrešala.
Dobro razmišljaš, Mihaela, ko se lekcija ponavlja, nečesa nismo še opravili. Takrat moramo še bolj odpreti oči.
Zanimivo, kako je ta naš želodec komunikativen 😉
Kot vedno me prevzameš in me spomniš, kdo sem.
Nikoli nisem razmišljala tako kot ti a imš prav : tudi meni se dogaja, da na neki intelektualni ravni vse razumem, sledim točno napotkom … iz ozadja pa delujejo čustva, katera ne znam kontrolirati.
Bom sledila zdaj še tvojim nasvetom. Zdaj si bom skuhala dišeč čaj, gledala rožico ki cveti in poslušala ptičje petje. Potem pa prižgaka notranje čute, če bo šlo.
🙂
Pinka, nikoli ne pozabi, kdo in in da si.
Uživaj v zaznavanju sveta in ko se ozreš vase, boš videla, kako močna je povezava od zunaj-navznoter in obratno – videla boš, kako se zunanji svet zrcali v tebi in ti v njem. Takrat boš lahko uporabila prav vse svoje čute in spoznanja svojega uma doživela tudi na “drugi” ravni.
Čisto res! Tudi meni se dogaja da ko pridem do nekega PRAVEGA spoznanja začutim to po vsem telesu!
Hvala za vse.
To so tista PRAVA spoznanja, ki jih moramo tudi znati uporabiti pravilno in ob pravem času v našem življenju.
Današnji angleski blog se me je dotaknil na poseben način. Vrsto let ugotavljam stvari in ostajam pri ugotavljanju. Verjamem v zakon privlačnosti in vem, da so moja čustva tista ki me omejujejo. Zato ti iz srca hvala za napisano. Bom prebirala in prebirala dokler ne bodo vstali metuljči v mojem trebuhu.
Samo vztrajaj in bodi nežna ter potrpežljiva sama s sabo. Vsi smo tega vredni.
Mene je zmrazilo ko sem brala to objavo 😉
Krasen blog, mi smo luč sami sebi, drugim, mi smo vse, kar potrebujemo!
Stari ljudje so več vedeli kot mi – tudi s tem se strinjam.
Če te je zmrazilo, si informacijo že prejela z vsemi svojimi čuti 🙂
Premalo ljudi ve, kaj nosi v sebe. Vsi občutki manjvrednosti in neprimernosti bi odplavali stran, če bi se tega zavedali, da ne govorimo o tem, kaj vse bi prenesli v svoje okolje …
Z velikim veseljem spremljam vaš blog ter ga prebiram vsak teden. Ste nekaj posebnega in vaši napotki – navidhi me spodbujajo da pogledam čez zidek, ki sem si ga naredila z leti.
Na še veliko vaših misli.
Lepo pozdavljam.
Hvala, Yasmin in dobrodošla med komentatoreje bloga.
Zidek je bil zgrajen s svojim namen in bo tudi izginil, ko bo za to pravi čas.
Zelo zanimovo in bi se kar strinjala. Meni tuid pomenijo več ugotovitve s srcem kot pa z glavo.
Včasih je treba uporabiti srce, spet drugič glavo. Odvisno od situacije in človeka. Pomembno je, da najdemo neko ravnovesje obeh.
Naša resnica je notranja resnica in je edina. Se strinjam s tabo, iskati jo je treba znotraj sebe … in takrat mogoče tudi naletimo na Notranjo Luč o kateri pišeš …
Čutenje svojih spoznanj je zelo zanimiva tema, meni se to dogaja občasno preko mrzic, a mislim da sem razumel.
Tudi preko mrzlic lahko občutimo potrditev našega telesa, lahko je pa to en angelski znak oz. sporočilo, da je treba biti bolj pozoren na to, kar se dogaja okoli tebe.
Kot clovek zelo rada govorim o sebi in svojih dozivetjih:) zadnje case pa ugotavljam, da s tem dam misliti drugim na pozitiven ali negativen nacin. Saj to sem ze vedela, vendar sem sedaj resnicno ugotovila kako mocna je teza nasih misli, besed in dejanj. O teh ugotovitvah torej govorimo. Pa tudi vedela sem, da se misli uresnicijo, a koncno ugotovila, da se nasa odlocitev dejansko zmanifestira, pa ce se tega zavedamo ali ne. Nasa notranja moc, energija, svetloba ali kakorkoli lahko temu recete, pa se vzajemno prepleta med nami.. ups, saj se nisem prevec oddaljila od teme.. 🙂 Kako pa pravzaprav resnicno ugotovim, ponavadi da prisluhnem sebi, lahko tudi naglas razlagam nekomu, ki mu zaupam ali pa se izprasujem in odgovori sledijo.. Ponavadi so preproste besede tiste, ki pripeljejo do ugotovitev. Naredimo torej skice svojega zivljenja in jih pocasi pretvorimo v prave mojstrovine.